Administrative court dismisses public servant's appeal regarding mandatory consent for exceptional rank advancement.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Ker gre za izjemno napredovanje po določilu 5. odstavka 120. člena ZJU in ne za premestitev po določbi 147. člena ZJU, po katerem se javni uslužbenec lahko premesti na drugo delno mesto zaradi delovni potreb "brez soglasja" ali "s soglasjem" oziroma "na lastno željo", delodajalcu pred imenovanjem v uradniški naziv ni treba pridobiti soglasja uradnika.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice, zaposlene na Policiji, zoper odločbo o imenovanju v naziv, št. ... z dne 1. 6. 2005. Z navedeno odločbo je bila tožnica imenovana v uradniški naziv VI. stopnje - višji policijski inšpektor III. Tožnica se z navedeno odločbo ni strinjala, z utemeljitvijo, da bo ob premestitvi na drugo delovno mesto oškodovana glede določenih dodatkov pri plači. Tožena stranka navaja, da je v skladu z Aktom o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji, sistematizaciji, delovnih mestih in nazivih v policiji (Akt) tožnica na podlagi 5. odstavka 120. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Uradni list RS, št. 35/05) napredovala v, za eno stopnjo višji naziv, naziv VI. stopnje, saj je bila premeščena na zahtevnejše delovno mesto, na katerem se lahko naloge opravljajo le v višjem nazivu. Ker se na tem delovnem mestu naloge v skladu z Uredbo o notranji organizaciji, sistematizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih v (Uradni list RS, št. 58/03 s spremembami in dopolnitvami) in Aktom opravljajo v treh nazivih (višji policijski inšpektor III., višji policijski inšpektor II., in višji policijski inšpektor I.), je tožnica glede na citirano določbo 5. odstavka 120. člena ZJU lahko napredovala le v najvišji naziv, torej naziv višji policijski inšpektor III. Res bo tožnica zaradi imenovanja v naziv VI. stopnje izgubila dodatek po 16. členu Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade RS in upravnih organih (Uredba o količnikih; Uradni list RS, št. 35/96 in nadaljnje spremembe) - dodatek za delo v upravi, vendar meni, da se določitev plače ne nanaša na izpodbijano odločbo o imenovanju.

Tožnica vlaga tožbo zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, meni pa tudi, da se je z izpodbijano odločbo poseglo v njene ustavne pravice do svobodne izbire dela. Navaja, da je bila dne 1. 12. 2005 s sklepom, št. ... z dne 23. 11. 2005 razporejena na delovno mesto policijski inšpektor v organizacijski enoti Uprava informirane policije, Sektor mejna policija, Oddelek za nedovoljene migracije in tujce. Z odločbo z dne 1. 6. 2005 pa jo je delodajalec imenoval v uradniški naziv VI. stopnje: višja policijska inšpektorica III., brez njenega soglasja ali opravljenega razgovora. Z razporeditvijo na bolj zahtevno delovno mesto se ne more strinjati, saj bo dejansko oškodovana za dodatek k plači. Z odločbo z dne 1. 6. 2005 je bila imenovana v višji uradniški naziv oziroma v višji izhodiščni plačni razred, kar posledično narekuje sklenitev pogodbe o zaposlitvi v smislu napredovanja na višje delovno mesto. Ob premestitvi na drugo delovno mesto bo zaradi imenovanja v naziv VI. stopnje izgubila dodatek po 16. členu Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade Republike Slovenije in upravnih organih ali dodatek za delov v upravi. S tem bo oškodovana glede določenih dodatkov k plači, kljub temu, da bo obdržala plačilni razred, ki ga je že dosegla pred tem napredovanjem, kar pa ni v skladu z 20. členom Zakona o sistemu plač v javnem sektorju. O spremembi plače je delodajalec ni obvestil s pisnim obvestilom, niti ji ni izročil pisnega predloga ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, povzema razloge za svojo odločitev in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Stališče tožnice, da bi moral delodajalec pred njenim imenovanjem v uradniški naziv VI. stopnje višja policijska inšpektorica III. pridobiti njeno soglasje ali opraviti razgovor, ni pravilno. V obravnavani zadevi gre za izjemno napredovanje po določbi 5. odstavka 120. člena ZJU in ne za premestitev po določbi 147. člena ZJU, po katerem se javni uslužbenec lahko premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb "brez soglasja" ali "s soglasjem" oziroma "na lastno željo". Po določbi 5. odstavka 120. člena ZJU izjemoma lahko uradnik napreduje v eno ali dve stopnji višji naziv v primeru premestitve na zahtevnejše delovno mesto, na katerem se lahko naloge opravljajo le v višjem nazivu. Pri tem lahko uradnik napreduje le v najvišji naziv, v katerem se lahko opravljajo naloge na tem delovnem mestu. Navedena določba pomeni izjemo, ki jo dopušča zakon, in je vezana na primer premestitve na drugo, zahtevnejše delovno mesto. V tem primeru lahko uradnik napreduje v eno ali dve stopnji višji naziv, vendar morajo biti za to kumulativno, v določbi 5. odstavka 120. člena ZJU navedeni, izpolnjeni pogoji. Pri tem lahko uradnik napreduje le v najnižji naziv, v katerem se lahko opravljajo naloge na tem delovnem mestu. Glede postopka napredovanja v višji naziv zakon določa, da obrazloženi predlog za napredovanje v višji naziv nadrejeni poda predstojniku, ki mora najkasneje v 30 dneh ugotoviti izpolnjevanje pogojev za napredovanje in odločiti o napredovanju. V primeru izjemnega napredovanja, kar je predmet tega postopka, je pri odločanju o napredovanju določena diskrecijska pravica predstojnika, da odloči o utemeljenosti te izjeme. Iz določbe 5. odstavka 120. člena ZJU ne izhaja, da bi bilo za premestitev zaradi izjemnega napredovanja potrebno pridobiti soglasje javnega uslužbenca. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v postopku za izdajo odločbe pravilno uporabila določbe ZJU.

Tožnica v tožbi uveljavlja tudi ugovor nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa ga z ničemer ne argumentira. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa sodišče ob preizkusu pravilnosti in zakonitosti odločbe ne pazi po uradni dolžnosti.

Zaradi odločitve o napredovanju tožnice v višji naziv po presoji sodišča niso bile kršene ustavne pravice iz 49. člena Ustave Republike Slovenije, saj se z njo ni poseglo v pravico svobode dela. Pravica iz 49. člena Ustave Republike Slovenije namreč predstavlja pravico posameznika, da se pod enakimi pogoji z drugimi poteguje za zasedbo prostega delovnega mesta.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo.