Administrative court dismisses tax appeal; statute of limitations bars tax assessment but not appeal decision.

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

[JEDRO]

Na zastaralni rok je vezana le odmera davka, ne pa tudi odločitev o pravnem sredstvu.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbi tožnika zoper odločbo Davčnega urada A., št. ... z dne 8. 10. 1997 v ponovljenem postopku po sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 468/2002-3 z dne 25. 10. 2005, delno ugodila tako, da je odločbo v točki I.1 delno odpravila (v delu, ki se nanaša na odhodke v višini 3.322.906,60 SIT in v delu, ki se nanaša na zamudne obresti) tako, da se ta točka glasi " Plačati davek od dobička za leto 2004 v znesku 21.144.336,44 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izvršljivosti odločbe do dneva plačila obveznosti", v točki I.2 odpravila glede obračuna zamudnih obresti in delno glede višine obveznosti mesečnih akontacij, tako, da se točka glasi "Plačati predpisane zamudne obresti od premalo plačanih mesečnih akontacij davka od dobička za leto 1995 v skupnem znesku 29.164.602,00 SIT, ki tečejo od dneva izvršljivosti odločbe do dneva plačila obveznosti in v točki I.3 odpravila glede obračuna zamudnih obresti in odločila tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti odločbe do dneva plačila obveznosti. V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

Tožnik odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu. V skladu z ZDavP-1 se za postopke, začete pred njegovo uveljavitvijo, uporablja ZDavP, ki v 96. členu določa, da pravica do odmere davka zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi bilo potrebno odmeriti davek, v primeru pretrganja zastaranja pa najkasneje v desetih letih od dneva, ko je zastaranje pričelo teči. Pod točko I.1 osnovne odločbe je bilo tožeči stranki naloženo plačilo davka od dobička za leto 1994. Ker je potrebno davek odmeriti do 31. 3. naslednjega leta, v konkretnem primeru do 31. 3. 1995, je začelo zastaranje teči 1. 1. 1996. Absolutni desetletni zastaralni rok pa se je tako iztekel 1. 1. 2006, torej 11 dni pred izdajo izpodbijane odločbe. Pod točko I.2 osnovne odločbe je bilo tožeči stranki naloženo plačilo zamudnih obresti od akontacij davka od dobička za leto 1995. Zastaranje je pričelo teči 1. 1. 1996, absolutni desetletni zastaralni rok pa je iztekel 1. 1. 2006, torej 11 dni pred izdajo izpodbijane odločbe. Na tej podlagi tožeča stranka sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi odloči tako, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravi in davčni postopek ustavi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka v roku 15 dni.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da z izpodbijano odločbo ni odmerila davčne obveznosti, temveč je, kot izhaja iz izreka, odpravila del prvostopne odločbe (v delu, ki se nanaša na sporne odhodke v višini 3.322.906,60 SIT). Zaradi jasnosti in preglednosti pa je navedena tudi preostala obveznost, to je obveznost po neodpravljenem delu (prvostopne) odločbe.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Ugovor zastaranja pravice do odmere davka ni utemeljen. ZDavP namreč določa le rok, v katerem je davčni organ pooblaščen odmeriti davek, ne določa pa, da bi v tem roku odmerna odločba morala biti tudi že dokončna ali celo pravnomočna. Dejstvo, da je tožena stranka o pritožbi odločila po preteku absolutnega zastaralnega roka, na zakonitost njene odločitve ne vpliva. Stališče, da je na zastaralni rok vezana le odmera davka, ne pa tudi odločitev o pravnem sredstvu, je skladno s stališčem, ki ga je o navedenem vprašanju zavzelo Vrhovno sodišče (v sodbi opr. št. I Up 1496/2003 z dne 4. 4. 2006).

Davčna obveznost (davek od dobička pravnih oseb za leto 1994, zamudne obresti od akontacij tega davka za leto 1995 in prometni davek, z zamudnimi obrestmi) je bila tožeči stranki odmerjena že z odločbo Davčnega urada A. z dne 8. 10. 1997. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo prvostopno odločbo delno odpravila, ne da bi zadevo vračala v ponovni postopek na prvo stopnjo. V delu, v katerem jo je kot pravilno in zakonito potrdila, pa davčne obveznosti ni odmerila.

Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 105. člena istega zakona kot neutemeljeno zavrnilo. O stroških postopka je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe, skladno z določbo 154. člena ZPP v zvezi s 23. členom ZUS in 104. členom ZUS-1. V zadevi je odločalo na nejavni seji skladno s 1. odstavkom 59. člena ZUS-1.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena v zvezi s 1. odstavkom 107. člena ZUS-1.