Administrative court allows denationalization to heirs of deceased owners who lacked Yugoslav citizenship at the time of nationalization.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Kot nadomestnemu upravičencu po 12. členu ZDen se lahko prizna denacionalizacijo fizični osebi, ki je zakonec ali dedič prvega dednega reda v razmerju do fizične osebe ali iz 9. ali iz 11. člena ZDen.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo UE A. št. ... z dne 9. 8. 2005, s katero je le-ta pokojnemu B.B. ml., roj. 4. 11. 1915 in umrlemu 14. 4. 1991, kot upravičencu priznala denacionalizacijo v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v vrednosti 56.610,00 DEM za bistveno zmanjšano vrednost vrnjene nepremičnine parc. št. S 8/1 stavbišče v površini 54 m2 in na njem stoječih objektov (stavba in gospodarsko poslopje) v k.o. C. Tožena stranka v razlogih navaja, da se strinja s stališčem prvostopnega organa, da prejšnja lastnica predmetnih nepremičnin D.D., ker je umrla 1. 7. 1944 in torej pred dnem 28. 8. 1945, ne more biti upravičenka po 9. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ker s trenutkom smrti zapustnika preide lastninska pravica na zapuščini zapustnika na dediče, to pa so v danem primeru starši prejšnje lastnice, ker je le-ta umrla brez dedičev prvega dednega reda in brez oporoke, je prvostopni organ pravilno štel, da sta na podlagi 11. člena ZDen starša prejšnje lastnice razlaščenca. Ker pa starša v času podržavljenja nista bila jugoslovanska državljana, je prvostopni organ pravilno priznal denacionalizacijo njunemu pravnemu nasledniku in dediču prvega dednega reda B.B. ml., in sicer na podlagi 12. člena ZDen. Po mnenju tožene stranke sta določbi 11. in 12. člena ZDen izjemi glede na 1. in 2. odstavek 9. člena ZDen, vendar se v odnosu ena do druge med seboj ne izključujeta.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da izpodbijana odločba temelji na nepravilni uporabi materialnega prava. Tožeča stranka vztraja, kakor v pritožbi, da se določba 12. člena ZDen lahko uporabi le v zvezi z 9. členom ZDen, ne pa tudi z 11. členom ZDen, kot to razlagata prvostopni organ in tožena stranka. Glede na to po mnenju tožeče stranke B.B. ml. ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa upravičenca. Po mnenju tožeče stranke je uporaba 12. člena ZDen mogoča le v primeru, ko oseba iz 9. člena ZDen ni upravičenec, ne uporablja pa se v primeru, ko oseba, ki bi se štela za upravičenca po določbi 11. člena ZDen, ni izpolnjevala pogojev jugoslovanskega državljanstva v času podržavljenja. Iz besedila 12. člena ZDen izhaja, da njegova uporaba pride v poštev le za primere iz 9. člena ZDen, ne pa tudi za 11. člen ZDen. 11. člen ZDen je tako kot 12. člen izjema od ureditve po 9. členu ZDen, izjeme pa je treba tolmačiti in uporabljati restriktivno. Tožeča stranka glede na to sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot strankam z interesom vročilo strankam v upravnem postopku, od katerih sta odgovorila E.E. in F.F., ki se s tožbenimi trditvami ne strinjata, ter navajata, da stališče tožeče stranke vodi do kršitev človekovih pravic in svoboščin, konkretno načela enakosti pred zakonom in pravice do zasebne lastnine in dedovanja; stranki z interesom sodišču predlagata, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče še dodaja:

Sodišče se z razlago 12. člena ZDen, kot jo ponuja tožeča stranka, ne strinja. Navedena zakonska določba se sicer izrecno sklicuje zgolj na 9. člen ZDen, vendar je jezikovna razlaga le ena od metod, ki dopušča možni besedni pomen pravne norme, ki pa jo je treba dopolniti in preveriti še z drugimi metodami razlage, kajti šele kontekst je tisti, ki določa pomen zakonskega besedila; uporaba še logične in teleološke metode pa v konkretnem primeru kot pravilno pokaže razlago, da se kot nadomestnemu upravičencu po 12. členu ZDen lahko prizna denacionalizacijo fizični osebi, ki je zakonec ali dedič prvega dednega reda v razmerju do fizične osebe iz 9. ali iz 11.

člena ZDen. Razlika med osebami iz 9. in 11. člena ZDen kot prejšnjimi lastniki je namreč zgolj v tem, da so prvonavedene razlaščenci kot prejšnji lastniki, ki so doživeli datum 28. 8. 1945 in dan formalnega podržavljenja premoženja ter objektivno gledano lahko izkažejo pogoje za denacionalizacijo, fizične osebe iz 11. člena pa so razlaščenci kot pravni nasledniki prejšnjih lastnikov, ki niso doživeli datuma 28. 8. 1945 in/ali dneva formalnega podržavljenja premoženja in objektivno gledano ne morejo šteti za upravičence (saj niso mogli pridobiti jugoslovanskega državljanstva po Zakonu o državljanstvu DFJ, ki je bil uveljavljen na dan 28. 8. 1945 oz. je njihovo premoženje, če je bilo podržavljenje formalno izvedeno po njihovi smrti, pred tem že prešlo, z njihovo smrtjo, na dediče).

Če pa glede na določbe ZDen ni stvarno utemeljenih razlogov za pravno razlikovanje med fizičnimi osebami iz 9. in 11. člena ZDen, jih je treba v denacionalizacijskem postopku obravnavati enako. Nasprotno pa ni mogoče enačiti v denacionalizacijskem postopku pravnih položajev po 11. in 12. členu ZDen, kot to meni tožeča stranka, in na tej podlagi zaključevati, da se fizičnim osebam, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi oz. na način in v okvirih iz 3., 4. in 5. člena ZDen, pa v času podržavljenja niso bile jugoslovanski državljani, upravičenost do denacionalizacije prizna lahko le po eni od podlag, ali po 11. ali po 12.

členu ZDen, ker naj bi se ti določbi medsebojno izključevali; 11. člen ZDen namreč določa, kdo šteje za upravičenca (če izpolnjuje pogoj jugoslovanskega državljanstva v času podržavljenja), kadar formalni akti o podržavljenju izkazujejo podržavljenje za fizično osebo, ki je bila na dan 28. 8. 1945 že pokojna oz. je bila pokojna v času podržavljenja, tj. (vsi) pravni nasledniki te osebe, medtem ko je po 12. členu ZDen lahko nadomestni upravičenec katerakoli fizična oseba (ki izpolnjuje pogoj jugoslovanskega državljanstva v času podržavljenja), če je le v razmerju do prejšnjega lastnika, kot ga določa zakon (zakonec, dedič prvega dednega reda).

Iz navedenih zakonskih določb tako izhaja, da je namen 11. člena ZDen ureditev priznavanja denacionalizacije premoženja glede prejšnjih lastnikov, ki so umrli pred 28. 8. 1945 in ki tako, ker niso doživeli (tega) datuma, ko bi jim jugoslovansko državljanstvo lahko bilo priznano, le-tega, po stanju ob podržavljenju, ne bi mogli izkazati oz. glede prejšnjih lastnikov, ki jim je bilo premoženje formalno podržavljeno po njihovi smrti, namen 12. člena ZDen pa spregled neizpolnjevanja pogoja jugoslovanskega državljanstva (lahko tudi še živeči osebi) na način s priznanjem denacionalizacije drugi osebi, ne prejšnjemu lastniku.

Tudi pravila formalne logike pa tako dajejo podlago za enako obravnavanje fizičnih oseb iz 9. oz. 11. člena ZDen (ki ne izpolnjujejo pogojev jugoslovanskega državljanstva v času podržavljenja), ne pa za obravnavanje oseb iz 9. člena ZDen, ki ne izpolnjujejo pogojev jugoslovanskega državljanstva v času podržavljenja, ali po 11. ali po 12. členu ZDen.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1) v zvezi z 2. odstavkom 105. člena tega zakona tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 107. člena tega zakona.