Supreme Court dismisses appeal on non-material damages for whiplash injury based on expert medical evidence.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici znesek 1.590.955,00 SIT ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 105.383,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnica poškodovala v prometni nesreči dne 11.2.1995. Utrpela je zvin vratne hrbtenice. Za pretrpljene in bodoče telesne bolečine ji je prisodilo 450.000,00 SIT, za strah 100.000,00 SIT ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.000.000,00 SIT, skupaj za nepremoženjsko škodo 1.550.000,00 SIT.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnica se je zavzemala za zvišanje, tožena stranka pa za znižanje prisojene odškodnine. Sodišče druge stopnje je obe pritožbi glede glavnega zahtevka zavrnilo, ugodilo pa je pritožbama glede pravdnih stroškov in v tem delu razveljavilo sodbo prve stopnje ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Potrdilo je kot pravilno odločitev o višini odškodnine za tožničino nepremoženjsko škodo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek še za nadaljnjih 950.000,00 SIT, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnica utrpela povsem navadno nihajno poškodbo vratnih delov hrbtenice. Pri zdravniku se je zglasila šele 4 dni po nesreči.

Dvomljivo je, če je prestala sploh kakšne bolečine. Iz izvedenskega mnenja dr. K. ne izhaja takšna škoda, ki bi opravičevala prisojeno odškodnino. Sklicuje se na sklepe okrogle mize travmatologov in ortopedov o kriterijih za nihajne poškodbe vratne hrbtenice in meni, da zvin vratne hrbtenice po nihajni poškodbi ne more pustiti trajnih posledic. Če ima tožnica duševne bolečine, izvirajo iz drugih vzrokov.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku 1977 - ta zakon se še uporablja na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku 1999).

Revizija ni utemeljena.

Obe sodišči sta na podlagi izvedenskega mnenja dr. M. K. in zdravstvene dokumentacije ugotovili, da je tožnica utrpela zvin vratne hrbtenice, ko se je v avtomobil, v katerem je sedela, od zadaj zaletel drug avtomobil. Poškodba je posledica sunkovitega nihanja vratu v smeri naprej - nazaj. Poškodovana so bila mehka tkiva, zlasti mišice in vezi. Poškodovana tkiva so se zabrazgotinila, kar tožnici zdaj omejuje gibljivost vratne hrbtenice. Izvedenec je ugotovil trajanje bolečin in sicer neprestane srednjemočne pet dni in občasne tri tedne, neprestane lažje dva tedna in občasne lažje tri mesece; bolečine pa se bodo pojavljale tudi v bodoče. Ugotovil je še nadaljnje nevšečnosti med zdravljenjem in kot posledico poškodbe omejeno gibljivost vratne hrbtenice. Edini vzrok za vse to je obravnavana poškodba. Kakršne koli druge vzroke je izključil. Iz medicinske dokumentacije je povzel, da je bila tožnica pri zdravniku že na dan poškodbe, nato ponovno 14.2. in 15.2.1995. Zato niso točne revizijske navedbe, da tožnici poškodba ni pustila posledic, da imajo morebitne posledice drug vzrok, da ni trpela bolečin in da je šla k zdravniku šele 4 dni po poškodbi. S temi trditvami tožena stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar na revizijski stopnji ni mogoče (3. odstavek 385. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sklepi okrogle mize zdravnikov so splošne narave. Služijo lahko kot napotki izvedencem, ne morejo pa vplivati na presojo obravnavane zadeve.

Odškodninski zneski, ki sta jih sodišči prve in druge stopnje prisodili tožnici za posamezne oblike nepremoženjske škode, so v skladu z merili, ki jih določata 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. Gre za znatne bolečine, ki jih je tožnica prestala po poškodbi in ki jih bo prestajala tudi v bodoče. Tudi posledice, ki se kažejo kot omejena gibljivost vratne hrbtenice, so za tožnico neprijetne. Motijo jo kot šiviljo pri poklicnem delu, pa tudi pri vsakdanjih opravilih. Tožnica je imela ob nesreči šele 22 let, kar je pri odločanju o odškodnini za bodoče telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti vsekakor pomembno.

Glede na navedeno je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna. Uveljavljani revizijski razlog ni podan. Prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).