Administrative court dismisses lawsuit as legal interest is missing due to prior appeal success.

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Tožnikov pravni interes, ki ga uveljavlja v tožbi, ni podan, saj odločitev sodišča, ne glede na razloge v obrazložitvi, ne bo v ničemer spremenila njegovega pravnega položaja, v katerem se je znašel, ko je prvostopna odločba v celoti odpravljena in se postopek ponovi, v tem postopku pa se ponovno presodijo vse okoliščine in tudi ponovno zavzamejo pravna stališče in sprejme nova odločitev.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbi tožnika ugodila, odločbo prvostopnega organa št. ... z dne 4. 10. 2000 odpravila in vrnila zadevo v ponovni postopek. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni Davčni urad A pri tožeči stranki opravil inšpekcijski pregled pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja dajatev v letu 1998 ter tožniku na podlagi ugotovitev pri pregledu z odločbo naložil, da plača davek od dobička pravnih oseb za obračunsko leto 1998, dalje zamudne obresti od akontacij davka od dobička pravnih oseb za leto 1999, prometni davek od proizvodov, davek od osebnih prejemkov, prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pavšalni prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje, posebni davek na določene prejemke in prometni davek od storitev, vse z zamudnimi obrestmi ter v zneskih in na način, ki je določen v prvostopni odločbi.

V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema razloge prve stopnje in pritožbene navedbe, v svojih razlogih pa navaja, v zvezi z naloženim davkom od dobička, da so pri prejetih "računih, ki niso investicija" med odločbo in ugotovitvami v zapisniku neskladja glede upoštevanja amortizacije in da bo treba neskladje pojasniti v ponovljenem postopku; glede "amortizacije oglasnih panojev", da jo je tožnik neupravičeno obračunaval po stopnji 33,3% in da je bilo v inšpekcijskem postopku pravilno ugotovljeno, da je upravičen po ZDDPO do obračunavanja po stopnji 14,3, ki velja za gradbene objekte; v zvezi s "primanjkljajem osnovnih sredstev" pa, da se davčna osnova za davek od dobička iz tega naslova ugotavlja z oceno, da te ocene ni mogoče preveriti, saj odločba v tem delu nima obrazložitve, dejansko stanje ni ugotovljeno, ni razlogov in niso navedeni predpisi, ki so podlaga za cenitev, da zato ni mogoče preveriti posameznih izračunov, da se zato odločitev tudi v tem delu vrača v ponovno odločanje.

V ponovno odločanje pa vrača zadevo tudi v delu, ki se nanaša na izplačevanje avtorskega honorarja, in sicer zato, ker ni obrazložitve. Utemeljena pa je po presoji tožene stranke tudi pritožbena navedba, ki se nanaša na neupoštevanje plačane akontacije dohodnine in s tem na izrek prvostopne odločbe. Zato se nalaga prvostopnemu organu, da ponovno ugotovi dejansko stanje in upošteva, da mora biti izrek odločbe v skladu z obrazložitvijo. V ponovljenem postopku pa je treba po napotkih tožene stranke ponovno odločiti tudi o prometnem davku, ki je v zvezi s primanjkljajem osnovnih sredstev in ugotovitve pravilno obrazložiti.

Tožnik je najprej tožil zaradi molka tožene stranke o pritožbi in nato, po njeni izdaji, tožbo razširil na izpodbijano odločbo. Navaja, da se sicer strinja z izrekom izdane odločbe, se pa ne strinja z argumentacijo, ki se nanaša na amortizacijo oglasnih panojev. Ker je prvostopni organ vezan na napotke pritožbenega, meni, da izkazuje pravni interes za tožbo. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja stališče, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil amortizacijsko stopnjo za reklamne panoje. V tem delu (pri)tožbene navedbe niso bile upoštevane. Tožeča stranka se ne strinja, da se oglasni panoji obravnavajo kot nepremičnine in zato v tej zvezi vztraja pri tožbi. Tožbo torej razširja na izpodbijano odločbo toliko, kolikor se nanaša na odločitev tožene stranke glede amortizacije oglasnih panojev, ki je v škodo tožeči stranki. Vztraja tudi pri argumentih, ki jih je navedla v tožbi. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na odločitev tožene stranke glede amortizacije oglasnih panojev odpravi in v tem delu vrne zadevo v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo je prijavilo udeležbo v postopku z vlogo št. U-A09-4161/2002-3-L z dne 4. 12. 2002.

Tožbo je moralo sodišče zavreči.

V konkretnem primeru se z izpodbijano odločbo tožnikovi pritožbi zoper odločbo prve stopnje v celoti ugodi, odločba prve stopnje odpravi in zadeva v celoti vrne v nov postopek. Že tožena stranka je torej tožniku ugodila in (v izreku) izpodbijano odločitev odpravila v celoti, tudi v tistem delu, v katerem jo napada v tožbi. Sicer pa takšni odločitvi tožnik ne ugovarja. Ugovarja (v delu) njenim stališčem, ki jih je zavzela v obrazložitvi. Vendar pa sodišče lahko (v izreku) odloči samo tako, da tožbo zavrne, saj bi bila, glede na izrek izpodbijane odločbe, vsakršna drugačna odločitev v škodo tožnika. Stališče, ki ga zavzame v obrazložitvi takšne sodbe, pa po določbah Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - v nadaljevanju: ZUS) tožene stranke izrecno ne zavezuje. To pa potem pomeni, da tožnikov pravni interes, ki ga uveljavlja v tožbi, ni podan, saj odločitev sodišča, ne glede na razloge v obrazložitvi, ne bo v ničemer spremenila njegovega pravnega položaja, v katerem se je znašel, ko je prvostopna odločba v celoti odpravljena in se postopek ponovi, v tem postopku pa se ponovno presodijo vse okoliščine in tudi ponovno zavzamejo pravna stališča in sprejme nova odločitev. Novi odločitvi in vsem zavzetim stališčem, tudi glede obračunavanja amortizacije od oglasnih panojev, bo seveda tožnik lahko spet ugovarjal, to pa pomeni, da z odločitvijo, kakršna izhaja iz izreka te sodbe, ne bo v ničemer prizadet, oziroma ne bodo njegove pravice manjše, kot bi jih imel, če bi bila izdana meritorna odločitev. Zoper novo odločbo prve stopnje ima namreč že spet možnost pritožbe, z možnostjo, da vloži tožbo zoper odločbo o pritožbi, izdano v ponovljenem postopku, pa ima zagotovljeno tudi sodno varstvo. Še posebej pa je to, da se tožnikov pravni položaj z zahtevano odločitvijo ne bi spremenil, očitno v konkretnem primeru, ko je iz zbranih podatkov razvidno, da je prvostopni organ že ponovno odločil v zadevi in torej odločitev sodišča na odločanje v ponovljenem postopku nedvomno ne bi imela več nobenega, niti neformalnega vpliva.

Ker torej tožnikove zakonsko utemeljene koristi v konkretnem primeru ni našlo, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS kot nedopustno zavrglo.