Supreme Court dismisses appeal on tort damages, ruling awarded amounts for pain and suffering were fair and justified.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

V prometni nesreči dne 7.11.1990 na cesti Ljubljana - Zagreb sta se prvi dve tožnici hudo telesno poškodovali, tretjetožnik pa lahko telesno poškodoval. Vsi trije so od tožene zavarovalnice zahtevali plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je v četrtem sojenju v celoti ugodilo tožbenim zahtevkom za plačilo nepremoženjske škode. Toženi stranki je naložilo, da plača prvotožnici 4,068.000,00 SIT, drugotožnici 3,024.000,00 SIT in tretjetožniku 1,134.000,00 SIT odškodnine, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.7.1997 dalje in jim povrne pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je glede na obseg pritožbenega izpodbijanja pritožbi tožene stranke delno ugodilo in prvotožnici prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti znižalo za 1,000.000,00 SIT, drugotožnici prisojeno odškodnino za strah pa za 65.000,00 SIT. Spremenilo je stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. V preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi take odločitve je bila prvotožnici prisojena naslednja odškodnina: za telesne bolečine in nevšečnosti 1,350.000,00 SIT, za strah 234.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 234.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 1,250.000,00 SIT, skupaj torej 3,068.000,00 SIT. Drugotožnici je bila prisojena naslednja odškodnina: za telesne bolečine in nevšečnosti 900.000,00 SIT, za strah 250.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 369.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 1,440.000,00 SIT, skupaj torej 2,959.000,00 SIT.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija le prisojo odškodnine prvotožnici za telesne bolečine in nevšečnosti za 800.000,00 SIT, drugotožnici pa za 575.000,00 SIT. Prisojena zneska 1,350.000,00 SIT in 900.000,00 SIT ne ustrezata poškodbam, ki sta jih tožnici utrpeli, ugotovitvam izvedenca, številu bolečinskih dni in intenzivnosti bolečin. Ustrezna odškodnina za prvotožnico zato znaša 550.000,00 SIT, za drugotožnico pa 325.000,00 SIT. Tožena stranka predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče pri odločanju upoštevalo določbe ZPP 1977.

Odločilna dejanska podlaga, kot sta jo ugotovili sodišči prve in druge stopnje, je glede na revizijski obseg izpodbijanja naslednja. Prvotožnica je bila v času prometne nesreče 66 let stara gospodinja. Diagnoza njenih poškodb je bila: zlom desne golenice, zlom glavice leve nadlahtnice, poškodba leve rame in rana na glavi. Zdravila se je v bolnici, zdravilišču in ambulantno. Med zdravljenjem je prišlo do komplikacij, in sicer do zloma vstavljene ploščice in vnetja ven na poškodovani nogi. Ob prihodu v bolnico so ji operativno uravnali ramo in operirali tudi poškodovano nogo, ki so jo kasneje zaradi omenjene komplikacije morali ponovno operirati. Prestala je rentgenske preglede, morala jemati pomirila, tudi po prihodu iz bolnice je bila dalj časa vezana na tujo pomoč, med zdraviliškim zdravljenjem je prišlo do obeh omenjenih komplikacij, zaradi česar je morala ponovno v bolnico, rehabilitacija je bila težka tudi zato, ker je ob poškodovani levi rami in desni nogi težko uporabljala bergle. Obe bergli je uporabljala še v času prve obravnave v tej pravdni zadevi, torej več kot leto dni. Poleg omenjenih nevšečnosti je trpela telesne bolečine, ki so bile najprej hude in so, prikazane v strnjenem obdobju, trajale do 25 dni, stalne srednje močne pa do konca rehabilitacije, torej 17.5.1991 ali 5 mesecev in pol. Občasne srednje močne bolečine bo ob vremenskih spremembah in večjih naporih trpela vse življenje.

Drugotožnica je bila v času prometne nesreče 38 let stara računovodska delavka. Diagnoza njenih poškodb je bila: zlom leve koželjnice, zlom čolničaste kosti na desnem stopalu, udarnina leve polovice prsnega koša. Bolnišnično zdravljenje je trajalo 10 dni. Po zdravstveni dokumentaciji so ji operativno uravnali prelom levega radiusa roke, ki so jo nato zamavčili. Poškodovano nogo je imela 6 tednov v mavčevem škornju. Zdravila se je do polovice februarja 1991. Tudi ona je imela težave z uporabo bergel, ker je imela poškodovano levo roko in desno nogo. Rehabilitacija je potekala v zdravilišču. Prestala je rentgenske preglede, hodila na fizioterapijo in na kontrolne preglede. Skupno bolečinsko obdobje hudih bolečin (v katerih so upoštevane tudi hude bolečine ob kašljanju zaradi poškodovanega prsnega koša) je trajalo 2 meseca, ostale pa so ji občasne lažje bolečine ob obremenitvah desne noge in leve roke, ki je pri tej tožnici vodilna.

Pravna podlaga za odločanje v tem sporu je v določbah prvega in drugega odstavka 200. člena in v 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR). Poleg oblik pravno priznane škode zakon določa tudi merila za določanje pravične odškodnine, določa pa še upravičenost do odškodnine za bodočo škodo. V okviru meril za odločanje o pravični odškodnini je potrebno vsak odškodninski primer konkretizirati, individualizirati in ustrezno umestiti v mesebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter zanje prisojenimi odškodninami.

Glede na povzete revizijske navedbe je potrebno toženi stranki odgovoriti, da neutemeljeno poudarja samo število (prestanih)

bolečinskih dni in intenzivnost bolečin. Obe tožnici bosta tudi v bodoče trpeli telesne bolečine, kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, zlasti pa sta prestali številne nevšečnosti v času zdravljenja, ki jih revizija ne omenja. Ker se take nevšečnosti upoštevajo v okviru prisoje odškodnine za telesne bolečine, jih je revizijsko sodišče zgoraj podrobneje povzelo. Ob oceni, da je potrebno poškodbe vsake tožnice uvrstiti med srednje težke poškodbe, in ob primerjavi s prisojenimi odškodninami v podobnih odškodninskih primerih je revizijsko sodišče ugotovilo, da izpodbijana odškodnina za sporno obliko nepremoženjske škode glede na ugotovljeni obseg pri vsaki od tožnic ustreza vsem merilom pravične odškodnine.

Obe sodišči sta z izpodbijano prisojo pravilno uporabili prej navedene materialnopravne določbe ZOR. V postopku pred njima ni prišlo do uradno upoštevne procesne kršitve. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo tožene stranke. Zavrnilni izrek revizijske odločbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih revizijskih stroškov.