Administrative court dismisses tenant's claim for investment recovery as untimely under ZDen-B statute.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

V primerih vlaganj v podržavljeno nepremičnino najemniki nacionaliziranih stanovanj niso imeli statusa stranke do uveljavitve ZDen-B (2. odstavek 60. člena ZDen), zato je ta zakon za primere že pravnomočno zaključenih denacionalizacijskih postopkov predvidel vlaganje samostojnih zahtevkov v enoletnem roku, določenem v 24. členu ZDen-B.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Upravne enote A, Izpostava B, št. 478.10/2006-02-412/MB z dne 24. 3. 2006, s katerim je prvostopni organ kot prepozno zavrgel zahtevo tožnice za povrnitev vlaganj v trisobno stanovanje s kabinetom v prvem nadstropju v izmeri 80,60 m2 ter sobo v prvem nadstropju v izmeri 9 m2 na ... v A. V obrazložitvi je navedla, da je tožnica dne 20. 3. 2006 na prvostopni organ naslovila zahtevo za povrnitev lastnih investicijskih vlaganj v najeto stanovanje. Prvostopni organ je zahtevek zavrgel z utemeljitvijo, da je prepozen. Ugotovil je namreč, na podlagi obstoječe dokumentacije, da je s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo z dne 8. 12. 1995 vrnil upravičencu AA podržavljene nepremičnine parc. št. ..., vl. št. ... k.o. C. Pravnomočnost je nastopila 29. 12. 1995. V skladu s 24. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen-B) so lahko najemniki uveljavljali pravico do povrnitve lastnih vlaganj v najete nepremičnine v že končanih denacionalizacijskih postopkih v enem letu od uveljavitve tega zakona. Ker je ta rok potekel 7. 11. 1999, tožnica po preteku roka ne more več uveljaviti svoje pravice do povrnitve investicijskih vlaganj. Njen zahtevek je torej prepozen in je zato njeno pritožbo zoper odločitev prvostopnega organa, ki jo ocenjuje kot pravilno, zavrnila. Gre namreč za materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati in s potekom tega roka stranka izgubi pravico do uveljavitve pravice, ki bi ji sicer šla, če roka ne bi zamudila. Tožnici pa priporoča, da se za rešitev svojega stanovanjskega problema obrne na stanovanjski sektor tožene stranke ter zaprosi za ustrezno pojasnilo in strokovno pomoč.

Tožnica v tožbi navaja, da je dne 20. 3. 2006 vložila zahtevek za povrnitev vlaganj v trisobno stanovanje. Prvostopni organ je s sklepom njen zahtevek zavrgel kot prepozen v skladu z določbo 24. člena ZDen-B, tožena stranka pa je njeno pritožbo zavrnila. Vendar pa tožnica poudarja, da ni vložila zahteve za povrnitev vlaganj do 7. 11. 1999, ker do 1. 1. 2006 ni vedela, da je stanovanje nacionalizirano oziroma denacionalizirano. Stanovanje je bilo vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu pok. AA, kasneje pa so dediči postali solastniki hiše, BB in CC sta tožnici dne 1. 1. 2006 ponudila v podpis najemno pogodbo za določen čas. Tožnica je šele takrat izvedela, da je bilo stanovanje nacionalizirano oziroma kasneje denacionalizirano. S pokojnim možem sta v stanovanju opravila vrsto gradbenih in ostalih del, saj je bilo ob vselitvi nedokončano. Naredila sta vso izolacijo in naredila novo napeljavo z novimi priključki za elektriko in vodo, novo drvarnico, novo kopalnico z banjo in WC-jem, kopalnico s tušem, plačala vse PTT, kabelske in satelitske naprave, opremila prostore in v vseh sobah dala topli pod oziroma v kopalnicah in predsobi ploščice. V stanovanju biva že od 1977 leta in če bi vedela, da je stanovanje nacionalizirano ne bi vlagala vanj. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče meni, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06, v nadaljevanju: ZUS), glede tožbenih navedb pa dodaja:

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožničin zahtevek za povrnitev vlaganj v najemno stanovanje, z dne 20. 3. 2006, pravočasen. Nesporno je, da je denacionalizacijska zadeva, s katero je bilo zadevno stanovanje vrnjeno, postala pravnomočna 29. 12. 1995. V primerih vlaganj v podržavljeno nepremičnino najemniki nacionaliziranih stanovanj niso imeli statusa stranke do uveljavitve ZDen-B (2. odstavek 60. člena ZDen), zato je ta zakon za primere že pravnomočno zaključenih denacionalizacijskih postopkov predvidel vlaganje samostojnih zahtevkov v enoletnem roku, določenem v 24. členu ZDen-B. ZDen-B se je zaradi sklepa Ustavnega sodišča RS o zadržanju njegovega izvajanja začel izvajati 7. 11. 1998, zato bi morala tožnica svoj zahtevek vložiti v enoletnem roku od navedenega datuma, vložila pa ga je 20. 3. 2006, torej prepozno. Zato sta po presoji sodišča odločitvi tožene stranke in prvostopnega organa v obravnavanem primeru pravilni in zakoniti, saj je enoletni rok za vlaganje zahtevkov iz naslova vlaganja v nacionalizirane nepremičnine materialni prekluzivni rok, kar pomeni v primeru nepravočasno vložene zahteve izgubo pravice.

Nerelevantna v zadevi so tožbena zatrjevanja, da tožnica ni vedela, da je stanovanje nacionalizirano oziroma denacionalizirano, pa tudi v nasprotju z navedbami iz vloge z dne 20. 3. 2006, kjer navaja, da je izvedela, da je bilo stanovanje nacionalizirano, ko ga je želela odkupiti (glej pričetek veljavnosti Stanovanjskega zakona).

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.