Administrative court dismisses tax appeal, ruling interim capital gain assessment valid for income tax calculation.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Za odmero dohodnine je relevantna višina dobička iz kapitala od prodaje vrednostnih papirjev, ugotovljena z odmerno odločbo. Veljavna zakonodaja ne določa, da bi morala biti odločba o odmeri davka od dobička iz kapitala pravnomočna. Dokler torej odločba o odmeri davka od dobička iz kapitala velja, je podlaga za odmero dohodnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika zoper odločbo prve stopnje o odmeri dohodnine tožniku za leto 2002 ter ugotovila, da stroški postopka niso bili priglašeni. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da se v skladu z določbami 6. točke 6. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 7/95, 44/96 - v nadaljevanju: ZDoh) v osnovo za dohodnino med drugim všteva tudi dobiček, dosežen s prodajo kapitala. Zavezancu se višina dobička ugotovi v skladu s 123.a členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01 - v nadaljevanju: ZDavP) v povezavi z 58.b členom ZDoh. Tako zavezanci za davek od dobička iz kapitala v napovedi za odmero dohodnine ne izkažejo davčne osnove, razen če so v odmernem letu dosegli samo dobiček iz prodaje nepremičnin. Pri odmeri dohodnine davčni organ upošteva davčno osnovo, ugotovljeno z odločbami o odmeri davka od dobička iz kapitala. Po podatkih spisov je tožnik v napovedi za odmero dohodnine za leto 2002 poleg ostalega napovedal dohodek iz udeležbe v dobičku v RS. Davčni organ pa je na podlagi 123. člena ZDavP v povezavi z 58.b členom ZDoh pri odmeri dohodnine upošteval še davčno osnovo, ugotovljeno z odločbo o odmeri davka od dobička iz kapitala od prodaje vrednostnih papirjev in drugih deležev v kapitalu št. 86 00370 0 z dne 26. 7. 2004 v višini 3 412 070,00 SIT. Tožnik se je na to odločbo sicer pritožil, vendar o pritožbi ob izdaji odmerne odločbe za dohodnino še ni bilo odločeno. Za odmero dohodnine pa je relevantna višina dobička iz kapitala od prodaje vrednostnih papirjev, ugotovljena z odmerno odločbo. Veljavna zakonodaja ne določa, da bi morala biti odločba o odmeri davka od dobička iz kapitala pravnomočna. Dokler torej odločba o odmeri davka od dobička iz kapitala velja, je podlaga za odmero dohodnine. Šele če bi bila odmera davka od dobička z novo odločbo drugače ugotovljena, bi bilo možno obnoviti postopek odmere dohodnine in upoštevati novo ugotovljeno davčno osnovo. Zato je bila po presoji tožene stranke v konkretnem primeru dohodnina tožniku odmerjena pravilno in skladno z zakonom. Kršitev prava, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa tožena stranka pri preizkusu izpodbijane odločbe tudi ni našla. - Kolikor gre za določitev o stroških, pa le-ta temelji na določbah 116., 118. in 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 do 73/04).

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Navaja, da se je zoper odločbo o odmeri davka od dobička iz kapitala pritožil. Tožena stranka je pritožbi z odločbo z dne 30. 9. 2005 ugodila in odločbo prve stopnje odpravila ter zadevo vrnila v nov postopek. Na ponovni postopek in odločbo prve stopnje tožnik še čaka. Medtem (16. 12. 2004) je bila izdana sporna odločba o odmeri dohodnine za leto 2002, v kateri je upoštevan dobiček iz kapitala, kot izhaja iz odločbe o odmeri dobička iz kapitala. Vir 41 po dohodninski odločbi torej izhaja iz odločbe, ki jo je organ druge stopnje odpravil in zadevo vrnil v nov postopek. Tožeča stranka poudarja, da bi glede na navedeno drugostopni organ moral do rešitve predhodnega vprašanja, to je do pravnomočne odločitve o dobičku iz kapitala, konkretni postopek (odmere dohodnine) prekiniti, saj brez rešitve tega vprašanja ni mogoče odločiti o zadevi. Tožnik se sklicuje še na pojasnilo Glavnega urada Davčne uprave v zvezi z obdavčitvijo dobička iz kapitala ter poudarja, da je v podrejenem položaju, saj so mu bile naložene obveznosti iz naslova dohodnine, čeprav je postopal skladno s pojasnilom davčnega organa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, in to pove tudi tožnik sam v tožbi, da je bil tožniku za leto 2002 odmerjen davek od dobička iz kapitala od prodaje vrednostnih papirjev od osnove 3. 412.070,00 SIT po stopnji 30% v znesku 1.023.621,00 SIT ter da je davčni organ pri odmeri dohodnine za isto davčno leto upošteval davčno osnovo, ugotovljeno s to odločbo (o odmeri davka od dobička iz kapitala). Spora tudi ni, da je bila odmerna odločba za davek iz kapitala odpravljena in zadeva vrnjena v nov postopek šele kasneje, po izdaji prvostopne odločbe o dohodnini. To pa po presoji sodišča pomeni, da je odločitev tožene stranke pravilna in skladna z zakonom. Pri odločanju namreč pravilno upošteva stanje, kakršno je bilo ob izdaji odločbe prve stopnje ter pri tem pravilno ugotavlja, da je bilo odločeno skladno z določbo 123.a člena ZDavP, po kateri davčni organ pri odmeri dohodnine uradoma upošteva davčno osnovo, ugotovljeno z odločbo o odmeri davka od dobička iz kapitala. In ker v zakonu ni predpisano, da bi morala biti odločba (o odmeri davka od dobička iz kapitala) ob odmeri dohodnine dokončna oziroma pravnomočna, je davčni organ to odločbo ne le smel, temveč moral upoštevati pri odmeri dohodnine, ne glede na takrat že vloženo pravno sredstvo. Za prekinitev postopka do pravnomočne rešitve predhodnega vprašanja (odmere davka od dobička iz kapitala), ki jo zahteva tožnik v tožbi, po povedanem ni zakonske podlage. Lahko pa bo zahteval obnovo postopka odmere dohodnine, kolikor bo v ponovljenem postopku ugotovljena drugačna davčna osnova za davek od dobička iz kapitala.

Razen navedenega, tožnik drugih konkretnih ugovorov v zadevi nima. Sodišče pa pri preizkusu izpodbijane odločitve po uradni dolžnosti, enako kot že tožena stranka, nepravilnosti ni našlo.

Ker je torej po povedanem odločba tožene stranke zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.