Appeal dismissed; court upheld first instance judgment on double penalty for breach of contract.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Vrnitev dvojne are zaradi neizpolnitve pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožnikoma plačati tolarsko protivrednost zneska 3.000,00 DEM z obrestmi v višini devizne vloge na vpogled pri Novi Ljubljanski banki d.d. Ljubljana, od 17.12.1996 dalje do plačila. Pritožbo toženca je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker je zamolčalo nekatera dejstva, nekatera prikazalo v izkrivljeni obliki in ker je toženčevo izpoved ocenjevalo le v delu, iztrganem iz celote ter v njegovo škodo. Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožbe, ki je navedena dejstva posebej izpostavljala, le posplošeno ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. S tem je storilo enako bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Toženec je ves čas zatrjeval, da je podpisal le potrdilo o prejemu zneska 3.000,00 DEM na račun kupnine, da pa v tem potrdilu ni bilo besedila, kakršno je sedaj v dokumentu. Takšnega potrdila toženec ne bi podpisal že zaradi klavzule o stroških, povezanih s spremembo namembnosti zemljišča. Izpoved priče F. J. je treba povezovati z dvom vzbujajočimi popravki na dokumentu, ki so vnesli za toženca obremenjujočo vsebino. Toženec je 3.000,00 DEM sprejel na račun kupnine in ne kot aro, zaradi česar je zmotno uporabljeno materialno pravo (79. in 80. člen ZOR).

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče mora popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka (7. člen ZPP). V tem primeru, ko je odločilen odgovor na vprašanje, ali je 5.12.1996 tožencu izročeni znesek 3.000,00 DEM od tožnikov bil dan kot ara ali kot del kupnine, izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da bi nekatera - po mnenju revizije odločilna - dejstva ostala zakrita. Dokument z dne 5.12.1996 je pravno ocenjen šele po primerjavi z izpovedbami tedaj navzočih - torej pravdnih strank ter posrednika, ki je njihovo voljo tudi zapisal. Iz razlogov izpodbijane sodbe sledi, da sta pravdni stranki omenjenega dne sklenili kupoprodajno pogodbo in jo utrdili z aro (79. člen ZOR, Zakona o obligacijskih razmerjih).

Takšno sklepanje temelji tudi na sami vsebini zapisanega dokumenta (vsebuje vse elemente kupoprodaje), predvsem pa na izpovedi priče F. J. Prav izpoved te priče je na nižjih stopnjah pretehtala vse dvome o pristnosti dokumenta in zavrnila potrebo po dokazovanju z grafologom. Toženčeva izpoved je bila - kot tudi ostali dokazi - prosto ocenjena, ob posledični uporabi določbe 220. člena ZPP pa je potreba po razširjanju dokazovanja odpadla. Izpodbijana sodba je v svojih razlogih določno navedla, zakaj se strinja z oceno toženčeve izpovedi, sprejete pri sodišču prve stopnje, posebej njenim delom, ki se nanaša na zatrjevani dvom o pristnosti njegovega podpisa.

Revizijsko sodišče zato ne pritrjuje revizijski trditvi, da so bila nekatera dejstva, ki se nanašajo na pristnost vsebine dokumenta in toženčev podpis, zamolčana. Vsebina listine je namreč prav takšna, kakršno je opisal njen sestavljalec. S podelitvijo verodostojnosti sestavljalčevi izpovedi je dvom o pristnosti listine odpadel. Razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih so zato medsebojno povezani in si ne nasprotujejo. Velja poudariti, da je sodišče druge stopnje s pritrjevanjem razlogom sodbe sodišča prve stopnje sprejelo tudi dokazno oceno o (ne)verodostojnosti toženčeve izpovedi s citiranjem posameznih toženčevih izjav, ki si nasprotujejo. Gre torej za dokazno oceno, ki ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbijana sodba nima. Iz dokazne ocene, da je toženec vtoževani znesek prejel kot aro, pa sledi tudi sklepanje, temelječe na določbi 80. člena ZOR. Tožeči stranki je zaradi neizpolnitve pogodbe, ki jo je zakrivil toženec, ostalo na razpolago, ali se zadovolji z vrnitvijo are, ali pa zahteva vrnitev dvojne are. Odločila se je za slednje. Tako je tudi materialno pravo prav uporabljeno. Revizijo je bilo treba zavrniti (393. člen ZPP).