Supreme Court allows review, dismissing claims for housing rights under repealed Housing Act.

Reviziji se ugodi in se sklepa sodišč druge in prve stopnje v delu, s katerim je bilo odločeno, da je prvi predlagatelj M. S. imetnik stanovanjske pravice in druga predlagateljica H. S. uporabnica stanovanja S. na T. (drugi odstavek izreka sklepa druge stopnje in prvi odstavek izreka sklepa prve stopnje), spremenita tako, da se predlog obeh predlagateljev zavrne kot neutemeljen.

[JEDRO]

Po uveljavitvi SZ ni več mogoče na podlagi predpisov prejšnjega ZSR zahtevati priznanja stanovanjske pravice, ki jo SZ obravnava samo kot že obstoječo podlago za vzpostavitev najemnih razmerij, ne pa kot pravico, ki jo je mogoče šele pridobiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo predlogu obeh predlagateljev in odločilo, da je prvi predlagatelj imetnik stanovanjske pravice na stanovanju v stavbi na T., predlagateljica pa uporabnica istega stanovanja. Predlagateljema je dovolilo, da na stroške udeleženca opravita vsa potrebna popravila v stanovanju. Tako je odločilo na podlagi 19. in 53. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih.

Proti temu sklepu se je pritožila druga nasprotna udeleženka Republika Slovenija. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in razveljavilo prvostopni sklep v razmerju do pritožiteljice v 2. in 3. odstavku izreka, v ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pri tem se je prav tako, kot sodišče prve stopnje, oprlo na določbe Zakona o stanovanjskih razmerjih.

Proti temu sklepu, kolikor je bila z njim zavrnjena pritožba, vlaga revizijo druga nasprotna udeleženka Republika Slovenija. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni oba sklepa tako, da zavrne predlog predlagateljev, oziroma, da sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sklicuje se na 67. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih in navaja, da je materi predlagatelja prenehala stanovanjska pravica, ker je bilo stanovanje dotrajano. V takšnem primeru pa se morajo izseliti tudi uporabniki.

Revizija je bila vročena predlagateljema, ki nanjo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977. Ta zakon se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku 1999).

Revizija je bila vložena dne 30.4.1996, Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije pa je bila predložena v reševanje dne 19.2.1999.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 111. člena Zakona o nepravdnem postopku je revizija v nepravdnem postopku izjemoma dovoljena v postopku, v katerem sodišče odloči o stanovanjski pravici ali o pravici do uporabe stanovanja. Mišljene so pravice po tedaj veljavnem Zakonu o stanovanjskih razmerjih. Prav o tem je bilo odločeno v obravnavanem primeru z izrekom, ki je izpodbijan z revizijo. Ne glede na to, da Zakon o stanovanjskih razmerjih od uveljavitve Stanovanjskega zakona dalje ne velja več (1. odstavek 159. člena Stanovanjskega zakona), pa je določbo 111. člena Zakona o nepravdnem postopku treba upoštevati v nepravdnih postopkih, ki se nanašajo na stanovanjsko pravico po Zakonu o stanovanjskih razmerjih. Zato je v obravnavani zadevi revizija dovoljena.

Nasprotna udeleženka se zmotno sklicuje na določbe Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR). Napačna sta tudi oba sklepa, ki temeljita na določbah tega zakona. Postopek v tej zadevi se je namreč začel s predlogom z dne 13.11.1992. Tedaj pa je že veljal Stanovanjski zakon (Ur. l. RS št. 18/91 z dne 11.10.1991 - SZ), ki v 159. členu določa, da z dnem njegove uveljavitve ZSR preneha veljati. Drugi odstavek 159. člena SZ pa določa, da se ZSR še uporablja do sklenitve najemne pogodbe. To določbo je treba razlagati v povezavi z ostalimi določbami SZ tako, da se uporablja le za prehodno urejanje razmerij med lastnikom stanovanja in imetnikom stanovanjske pravice glede pravic in obveznosti, ki izvirajo iz uporabe stanovanja. Ne more pa se ta prehodna določba razlagati tako, da se do sklenitve najemne pogodbe podaljšuje pravni režim prejšnjega zakona za stanovanja, ki so bila prej v družbeni lastnini, so pa bodisi na podlagi SZ, bodisi na podlagi Zakona o zavodih (Ur.l. RS 12/91)

olastninjena. Stanovanjska pravica po ZSR ima posledice pri vzpostavitvi najemnih razmerij po SZ za tiste imetnike, ki so to pravico imeli na dan uveljavitve SZ (147. člen SZ). Po uveljavitvi SZ pa ni več mogoče na podlagi predpisov prejšnjega ZSR zahtevati priznanja stanovanjske pravice, ki jo SZ obravnava samo kot že obstoječo podlago za vzpostavitev najemnih razmerij, ne pa kot pravico, ki jo je mogoče šele pridobiti. Po ugotovitvah izpodbijanega sklepa je predlagatelj sicer izpolnjeval pogoje po ZSR za pridobitev stanovanjske pravice, ni pa mu bila priznana na katerega od načinov, predvidenih s tem zakonom (n. pr. 10., 18. in 19. člen ZSR).

Stanovanjske pravice torej ni imel in je šele uveljavljal njeno pridobitev. Tega postopka po uveljavitvi SZ ni več mogoče začeti. Od uveljavitve tega zakona dalje je mogoče na novo urejati razmerja med lastnikom stanovanja in stanovalcem le v okviru določb SZ.

Za drugo predlagateljico, ki uveljavlja položaj uporabnice, velja enako. Pravica uporabnika je po ZSR akcesorne narave, odvisna je od pravice imetnika stanovanjske pravice. Ker glede na povedano od uveljavitve SZ dalje ni mogoče uveljavljati pridobitve stanovanjske pravice, tudi ni mogoče uveljavljati položaja uporabnika.

Nasprotni udeleženki imata glede vprašanja pridobitve stanovanjske pravice v korist prvega predlagatelja in položaja uporabnice v korist druge predlagateljice položaj enotnih sospornic (201. člen ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Stanovanjska pravica učinkuje nasproti vsem. Ni mogoče, da bi v razmerju nasproti drugi nasprotni udeleženki veljala, nasproti prve pa ne. Zato je mogoče po naravi pravnega razmerja spor enako rešiti samo proti obema nasprotnima udeleženkama. Ti se torej štejeta v tem delu spora kot enotni stranki v postopku. Revizija druge nasprotne udeleženke učinkuje tudi v korist prve nasprotne udeleženke. Enako velja za vprašanje odločitve o položaju uporabnice stanovanja za drugo predlagateljico.

Revizijsko sodišče pazi na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Na podlagi tega preizkusa je ugotovilo, čeprav se revizija na to ne sklicuje, da je bil pri odločanju na prvi in drugi stopnji napačno uporabljen ZSR, ki je že pred tem nehal veljati na podlagi 1. odstavka 159. člena SZ, in se tudi po drugem odstavku tega člena ne bi smel več uporabljati.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na 1. odstavku 395. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku.