Administrative court dismisses appeal because new boundary dispute facts were not raised during prior administrative proceedings.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

V upravnem sporu ni dovoljeno navajati dejstev in predlagati dokazov, če so stranke imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tudi sicer tožnik svoje navedbe, da je meja med strankama sporna, ne podkrepi z nobenim dokazom, iz katerega bi izhajalo, da je bil sprožen kakršenkoli postopek v zvezi z ureditvijo meje ali da iz kateregakoli drugega postopka izhaja, da je meja sploh sporna.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote A. z dne 11. 12. 2003, s katero je upravni organ prve stopnje investitorjema A.A. in B.B. iz B. izdal gradbeno dovoljenje za nadomestno gradnjo stanovanjskega objekta na par. št. 6130/1 in 6130/3, k.o. B., in sicer tik ob stoječi stavbi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da sta investitorja svoji vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja priložila projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izdelan pri C.C. s.p., z dne 6. 6. 2003 z vsemi potrebnimi soglasji.

Priložila sta tudi pojasnila projektantke, ki se nanašajo na rušitev starega objekta in na potrebna dela na preostanku objekta, last tožnika. Iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in iz dodatnih pojasnil so razvidne faze rušenja objekta, pri čemer so v navedbah prve faze izrecno navedeni tudi ukrepi za zaščito preostalega dela objekta. Med prilogami projekta je tudi poročilo statika o primernosti rušitve dela objekta. Iz tega poročila izhaja, da je konstrukcijska zasnova obravnavanega objekta taka, da ob rušitvi ne bodo prizadeti bistveni konstrukcijski sklopi.

Tako tudi kakršnokoli podpiranje medetažne in strešne konstrukcije med fazami rušitve ne bo potrebno. Glede strehe na delu objekta, ki je v lastni tožnika je C.C. pojasnila, da bodo obstoječi korci odstranjeni in ponovno nameščeni le v pasu in širini, ki je neposredno nad mejnim zidom. Glede izvedbe del pa to, da bodo obodni zidovi rušeni ročno, da bosta v zaključni fazi vogala nove čelne fasade zaključena z vertikalnima armirano betonskima vezema, betoniranima "na šmorc", v širini debeline obstoječih zidov, ki bosta zagotovili statično stabilnost sedaj zunanjih vogalov nove čelne fasade, ter da je smotrna izvedba toplotne izolacije po celotni površini mejnega zidu in fasadnega ometa čelne fasade, kar bo zagotovilo zahtevano toplotno in zvočno izolacijo v prostoru v obstoječem objektu.

Tožena stranka nadalje ugotavlja, da je predvideni poseg v skladu z določili Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za planske celote 1, 8, 9, 11 in 13 v Občini Piran (uradne objave št. 30/90 in 54/02, Odlok o PUP). Nepravilna vročitev gradbenega dovoljenja tožniku (oziroma njegovemu pooblaščencu) na pravilnost postopka ni vplivala, saj je odvetnik D.D. pritožbo pravočasno vložil. Tožena stranka tudi pojasnjuje, da je bilo sporno dovoljenje izdano za gradnjo objekta tik ob obstoječi stavbi, ne pa ob parcelni meji, kot to zmotno meni pritožnik.

Ker je stara stavba locirana na mejo med parcelami, ki so last E.E. na eni strani ter investitorjev na drugi strani, stavba pa ima tlorisne gabarite 6,50 m x 5,60 m, kar pomeni, da so tudi v celoti upoštevani mejni odmiki iz Odloka o PUP, po katerem mora biti stavba odmaknjena od parcelne meje najmanj 3 m. Poudarja tudi, da je natančna lokacija predvidene gradnje razvidna iz projektne dokumentacije - geodetskega načrta z dne 6. 12. 2000 ter iz arhitekturne situacije. Glede ureditve zunanje stene objekta tožnika je bilo že povedano, da bosta investitorja steno uredila in tudi toplotno izolirala.

Predvidena gradbena dela so opisana tako v projektu kot tudi v strokovnem odgovoru projektantke z dne 10. 10. 2000.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi kršitev pravil postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Tožena stranka samo ponavlja stališča in ugotovitve organa prve stopnje, ne odgovarja pa na bistvo tožnikove pritožbe. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno zato, ker ni ugotovljena meja med nepremičninami. Tožnik meni, da odločanje po vsebini za to ni mogoče, dokler ne bo jasno, kje je meja med njegovo parcelo in parcelo investitorjev. Tožnik in investitorja sta lastnika vsak svojega, nekoč skupnega objekta. Med njimi obstaja spor, kje poteka meja lastništva v tem objektu. Investitorja zatrjujeta, da je meja stena na tožnikovi strani, ki se vidi na hodniku, tožnik pa je prepričan, da je dejansko prava meja po sredini skupnega hodnika, ki pa je glede na sedanje stanje v posesti investitorjev. Predhodno bi bilo potrebno mejo natančno določiti, saj naj bi se od te meje odmerjali odmiki nadomestne gradnje investitorjev. Obstaja sicer dokumentacija o razdružitvi tega objekta na dva dela, ki pa je investitorja ne priznavata, tako da med njimi dejansko obstoji spor o meji. Prvostopni organ bi tako moral postaviti geometra, ki bi pokazal mejo med zemljišči in bi poskrbel za to, da bi stranki razpolagali z natančno mejo. Tožnik nadalje vztraja pri svoji zahtevi, da se v sami odločbi o nadomestni gradnji natančno opredeli vrstni red del tako, da bi investitorja najprej poskrbela za odstranitev svojega objekta v celoti, nato pa zavarovala objekt tožnika, saj je v naravi stanje takšno, da bi sedaj notranja stena v skupnem stopnišču postala zunanja stena objekta tožnika. To pa bi bilo nujno potrebno zato, ker bi ta stena tako postala zunanja nosilna stena, potrebno pa bi bilo tudi ustrezno urediti in adaptirati ostrešje tožnikove hiše. Gre za obsežna dela, ki bi morala biti predhodno rešena, da ne bi tožniku nastala škoda. Nejasno je ostalo tudi vprašanje speljave kanalizacije za novi objekt investitorjev, saj bi bilo lahko prizadeto zemljišče tožeče stranke, ki pa ni dala soglasja za izvedbo potrebnih gradbenih del. Tožeča stranka predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev njenih pravdnih stroškov.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je bila vročena tudi A.A. in B.B. kot strankama, katerima bi bila odprava izpodbijanega upravnega akta lahko v neposredno škodo (1. odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), ki pa odgovora na tožbo nista podala.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z obrazložitvijo izpodbijane odločbe in se v izogb ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS) ter še navaja:

Neutemeljena je tožbena trditev, da tožena stranka samo ponavlja ugotovitve organa prve stopnje in ne odgovori na njene pritožbene navedbe. Tožeča stranka ne pove, na katere pritožbene navedbe naj tožena stranka ne bi odgovorila. Sodišče ocenjuje, da gre torej samo za pavšalno navedbo tožeče stranke, ki nima konkretnih razlogov.

Glede tožbenega ugovora, da je meja med tožnikovo parcelo in parcelo investitorjev sporna sodišče ugotavlja, da gre za ugovor, ki ga tožnik v dosedanjem postopku še ni navajal. V upravnem sporu pa ni dovoljeno navajati dejstev in predlagati dokazov, če so stranke imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (3. odstavek 16. člena ZUS). Zato tega tožbenega ugovora sodišče ne more upoštevati. Tudi sicer tožnik svoje navedbe, da je meja med strankama sporna, ne podkrepi z nobenim dokazom, iz katerega bi izhajalo, da je bil sprožen kakršenkoli postopek v zvezi z ureditvijo meje ali da iz kateregakoli drugega postopka izhaja, da je meja sploh sporna.

Neutemeljen je tožbeni ugovor, ki se nanaša na opredelitev vrstnega reda del v zvezi z rušitvijo objekta investitorjev in zavarovanjem objekta tožnika. V izpodbijani odločbi je podrobno navedeno, da so v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki ga naknadno glede tega vprašanja pojasnjuje tudi projektantka, razvidne faze rušenja kot tudi ukrepi za zaščito preostalega dela objekta. V izpodbijani odločbi je tudi navedeno, katera dela bodo v tem okviru izvedena. Tudi v gradbenem dovoljenju z dne 11. 12. 2003 je v točki 6 (rušitev obstoječega dela objekta) po fazah natančno navedeno, katera dela in v kakšnem zaporedju se bodo opravila. Tudi sicer iz tožbenih navedb ni razvidno, kaj v zvezi s temi deli tožniku ne ustreza in opravo kakšnih del sploh zahteva.

Enako velja tudi za tožbeni ugovor v zvezi s kanalizacijo. Iz gradbenega dovoljenja (točka 7) izhaja, da bo kanalizacija speljana v obstoječi zbirni jašek. Ne predvidevajo se nikakršni posegi na tožnikovem zemljišču. Investitorja sta tudi predložila soglasje Javnega podjetja AAA. d.o.o. k priključku na javno fekalno kanalizacijo z dne 4. 7. 2003.

Glede na navedeno je sodišče tožbo, na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo. Ker tožnik z zahtevkom o glavni stvari ni uspel, je sodišče zavrnilo tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.