Administrative court dismisses tax authority's appeal due to procedural violation regarding burden of proof on residency days.

Tožbi se ugodi. Odločba št. ... z dne ... se odpravi in zadeva vrne toženi stranki, da ponovno odloči. Zahteva tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

[JEDRO]

Za obdavčitev v skladu s 15. členom Konvencije Republike Slovenije o izpolnjevanju dvojnega obdavčenja v zvezi z davki na dohodkih iz premoženja je bistveno število dni (183) dejanskega prebivanja tujca (nerezident) v Sloveniji v koledarskem letu.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostava V št. ... z dne 27. 10. 2003, s katero je bil tožniku odmerjen davek od osebnih prejemkov za mesec marec 2003 v višini ... SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 do 87/97 - v nadaljevanju: ZDoh), ki se nanašajo na odmero davka od osebnih prejemkov ter na Konvencijo med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčenja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (Uradni list RS, št. 4/98 - v nadaljevanju: Konvencija), ki v drugem odstavku 15. člena med ostalim določa, da se kljub določbam prvega odstavka tega člena honorar, ki ga prejme rezident države pogodbenice iz zaposlitve v drugi državi pogodbenici, obdavči samo v prvi omenjeni državi, če prejemnik prebiva v drugi državi v obdobju ali obdobjih, ki ne presegajo skupno 183 dni v koledarskem letu. V dejanskem pogledu pa tožena stranka ugotavlja, da je tožnik po podatkih spisov v letu 2003 začasno prebival na ozemlju Republike Slovenije ter na njenem območju opravljal delo, za to delo pa je prejel plačo iz tujine (Avstrije). Glede na to, da je v Republiki Sloveniji v letu 2003 prebival dalj kot 183 dni, je izpodbijana odločba prve stopnje pravilna in zakonita. To, da je bival v Sloveniji dlje kot 183 dni, namreč izhaja iz potrdila o prijavi začasnega prebivališča, iz katerega je razvidno, da je tožnik prijavil začasno prebivanje v Sloveniji že 16. 10. 2002, uradno pa je po lastni izjavi prenehal z delom 31. 7. 2003, kar pomeni, da je po znanih podatkih v letu 2003 dejansko prebival na ozemlju Republike Slovenije 213 dni. Za svojo trditev, da je bival v Sloveniji le 147 dni oziroma manj, pa tožnik dokazil ni predložil, zato njegovih pritožbenih navedb ni bilo mogoče upoštevati.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh pritožbenih (pravilno: tožbenih) razlogov in sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da tožeči povrne stroške postopka. Navaja, da ne drži navedba tožene stranke, da tožeča stranka ni predložila dokazov o tem, da je v Sloveniji bivala 147 dni ali manj, oziroma točno 113 dni. Dokaze o tem je predložila skupaj z dopolnitvijo pritožbe z dne 26. 11. 2003, ki jo je vložila dne 24. 8. 2004, kar je pred vročitvijo izpodbijane odločbe tožene stranke dne 25. 8. 2004.

Pooblaščenec tožene stranke je namreč šele do takrat uspel pridobiti dokumentacijo o dnevih bivanja tožeče stranke v Sloveniji v letu 2003, saj je tožnik tujec, ki je bil tudi v času vročitve odločbe do vložitve pritožbe večinoma v tujini. Vsekakor pa je bilo, po mnenju tožnika, pritožbene navedbe mogoče preizkusiti, saj je tožnik dokaze predložil pravočasno, to je še pred vročitvijo drugostopne odločbe stranki. Predloženi dokazi (tabela bivanja tožnika v Sloveniji, izpiski bančnih in kreditnih kartic, izpiski plačevanja na bencinskih črpalkah) izkazujejo resničnost pritožbenih navedb.

Tožnik pri tem poudarja, enako kot v dopolnitvi pritožbe, da se v skladu s 15. členom Konvencije meja 183 dni določi glede na dejanske fizične dneve bivanja v Sloveniji v koledarskem letu, ter da ni nikjer določeno, s katerimi dokazi se to dokazuje. Zato je dopusten vsak primeren dokaz, takšni pa so tudi predloženi dokazi. Potrdilo o prijavi začasnega prebivališča potrjuje zgolj, da je tožnik prijavil začasno prebivališče v Sloveniji, ne dokazuje pa obdobja dejanskega fizičnega prebivanja v Sloveniji, ki je ključnega pomena za odločitev.

Posameznik namreč lahko zapusti kraj začasnega prebivališča med prazniki, v sobotah in nedeljah, zaradi službenih potovanj in drugih službenih odsotnosti, ne da bi nastala obveznost odjave začasnega prebivališča. Še posebej to velja za tožnika, ki ima kot avstrijski državljan stalno bivališče v Avstriji, kjer je tudi središče njegovih življenskih interesov in so zato odhodi iz Slovenije v njegovo državo še posebej pogosti. Na podlagi Zakona o prijavi prebivališča pa obveznost prijave začasnega odhoda iz Slovenije nastane le takrat, ko posameznik namerava odpotovati iz Slovenije za več kot tri mesece.

Bistveno je torej število dni dejanskega prebivanja v Sloveniji. In ker zgolj potrdilo o prijavi začasnega prebivališča tega ne izpričuje, tožena stranka svoje odločitve ne more opreti samo na potrdilo, ampak bi morala že sama zahtevati, da tožnik za svoje trditve predloži dokaze. Ker tega ni zahtevala in ker predloženih dokazov ni upoštevala, je kršila postopek, zaradi česar je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, nepravilno pa je bilo zato uporabljeno tudi materialno pravo. Ob pravilnem postopanju bi bilo namreč treba zaključiti ravno nasprotno, in sicer da je tožnik v letu 2003 bival v Sloveniji manj kot 183 dni in da zato ni zavezanec za davek od osebnih prejemkov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v času določanja o pritožbi dne 19. 7. 2004 še ni prejela listin, ki jih je tožnik predložil z dopolnitvijo pritožbe dne 24. 8. 2004 in da se zato do njih v odločbi še ni mogla opredeliti. Zato se do teh dokazil opredeljuje v odgovoru na tožbo. Predložena dokumentacija po mnenju tožene stranke ne dokazuje bivanja v tujini, ampak izkazuje le posamične izhode v tujino, oziroma nakupe v tujini. Bivanje pomeni več kot samo dnevno ali večurno prisotnost v tujini, recimo zaradi določenega opravka, nakupa ali delovnega sestanka. Tudi tabela ne more služiti kot dokaz, saj gre le za zatrjevanje tožnika, da je bival določene dni v tujini. Kot dokaz pa tožena stranka tudi ne sprejema izpis črpanja bencina na črpalkah v tujini, ker ni opremljen z nobenimi oznakami firme ali podpisom izdajatelja, s tem pa ni potrjena verodostojnost navedenih podatkov. Ker po mnenju tožene stranke tožeča stranka s predloženimi listinami ni dokazala tega, kar trdi, predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Sodišče se strinja s tožečo stranko, in temu tudi tožena ne oporeka, da je po Konvenciji za obdavčitev v primeru, kakršen je obravnavani, bistveno število dni dejanskega prebivanja tožnika v Sloveniji ter da zgolj potrdilo o prijavi začasnega bivališča tega ne izpričuje. Čim pa je tako, bi morala tožena stranka na tožnikov pritožbeni ugovor, da v Sloveniji ni prebival 183 dni, ki ga sicer dopusti in o njem odloči, izvesti ugotovitveni postopek. To pa pomeni, da bi morala tožnika seznaniti s svojimi ugotovitvami in ga hkrati pozvati, da svoje trditve dokaže. Tako pa je o pritožbi odločila brez njegovega sodelovanja, dokazila, ki jih je tožnik predložil naknadno, pa je presodila šele v odgovoru na tožbo. To pa ni pravilno, predvsem pa tožnik, po presoji sodišča, zaradi opisanega postopanja ni imel dovolj možnosti, da pojasni in ustrezno dokumentira svoje trditve že v upravnem postopku in je zaradi tega dejansko stanje glede zatrjevanih dni odsotnosti iz Slovenije lahko ostalo nepopolno ugotovljeno. Podana je torej bistvena kršitev pravil postopka. Bistvena kršitve pa narekuje odpravo odločbe.

Sodišče je zato, na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00), tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki, da postopek dopolni in nato ponovno odloči o pritožbi. Zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka pa je zavrnilo, ker po določbi 23. člena ZUS nosi v primeru, kadar sodišče odloči le o zakonitosti izpodbijanega akta, vsaka stranka svoje stroške postopka.