Administrative court dismissed claim for nullity of boundary survey record as it is not an administrative act.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Mejnega ugotovitvenega zapisnika ni mogoče izreči za ničnega v upravnem postopku, saj ta ni upravni akt.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na pritožbo tožeče stranke v 1. točki 1. točko sklepa Območne geodetske uprave A, Izpostava B, št. ... z dne 10. 4. 2003 odpravila in nadomestila s to odločbo; v 2. točki predlog AA za izrek ničnosti mejnega ugotovitvenega postopka, končanega s podpisom zapisnika o izvedenem mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji zemljišč, parc. št. 938/6 in 938/7 k.o. Z št. ... z dne 9. 4. 1999, zavrnila; v 3. točki pa pritožbo zoper 2. točko izreka sklepa zavrnila. Prvostopni organ je s citiranim sklepom v 1. točki zavrgel zahtevo tožnice za izrek ničnosti mejnega ugotovitvenega postopka, končanega s podpisom zapisnika, št. ... z dne 9. 4. 1999, v 2. točki pa zavrgel predlog za obnovo istega mejnega ugotovitvenega postopka.

V obrazložitvi je navedla, da se po 14. členu Zakona o zemljiškem katastru (v nadaljevanju: ZZKat) v mejnem ugotovitvenem postopku s soglasjem vseh navzočih lastnikov ugotovijo in zamejičijo mejne točke na posestnih mejah parcel in nato sestavi ugotovitveni zapisnik, ki ga podpišejo prisotni lastniki in uradna oseba, ki je vodila mejni ugotovitveni postopek. Zapisnik je podlaga za evidentiranje posestnih meja parcel v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi. Mejni ugotovitveni postopek se konča s podpisom ugotovitvenega zapisnika in nikoli z izdajo odločbe.

V 1. odstavku 279. člena ZUP/99 je določeno, da se za nično izreče odločba, če je izpolnjen kateri izmed taksativno navedenih razlogov. Odločba ali sklep, če je bilo s sklepom odločeno o vsebinskem vprašanju, se izreče za nično na predlog stranke, državnega tožilca in državnega pravobranilca ali pa po uradni dolžnosti. Če pogoj za izrek ničnosti (izdana odločba ali sklep, s katerimi je bilo odločeno o vsebinskem vprašanju) ni izpolnjen, ali da ni podan kateri izmed ničnostnih razlogov, se predlog za izrek ničnosti z odločbo zavrne, kar izhaja iz 4. odstavka 280.

člena ZUP/99. Prvostopni organ je pravilno ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji za izrek mejnega ugotovitvenega postopka, ki se je končal z zapisnikom, za ničnega, ni pa pravilno odločil, ko je s sklepom predlog zavrgel. Glede na navedeno je tožena stranka v 1. točki prvostopni sklep odpravila in ga nadomestila s svojo odločitvijo na podlagi 2. odstavka 251. člena ZUP/99. Tudi obnovo postopka je mogoče po 260. členu ZUP/99 predlagati le ob izpolnitvi vsaj enega izmed taksativno naštetih obnovitvenih razlogov in pod pogojem, da je bil postopek, katerega obnova se predlaga, končan z odločbo.

Ker se je mejni ugotovitveni postopek končal s podpisom zapisnika in ne z izdajo odločbe, je prvostopni organ pravilno zavrgel predlog za obnovo postopka s sklepom. Iz spisne dokumentacije izhaja, da je bila v mejnem ugotovitvenem postopku v soglasju z vsemi lastniki parcel ugotovljena in zamejničena meja med zemljišči. Po pooblastilu je AA zastopal BB brez omejitev. Mejni ugotovitveni postopek je bil izveden dne 9. 4. 1999, sklep o dedovanju, s katerim je Okrajno sodišče v B pod št. D 275/98/25 potrdilo dedni dogovor, je bil izdan dne 25. 2. 1999 in postal pravnomočen z dnem izdaje, zato ne zdrži ugovor, da v mejnem ugotovitvenem postopku ni sodelovala prava oseba.

Tožnica je namreč po navedenem sklepu sodišča postala lastnica parc. št. 939/1 k.o. Z dne 25. 2. 1999, mejni ugotovitveni postopek pa je bil izveden dne 9. 4. 1999.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo tožene stranke. Dejstvo je, da je postopek potekal brez pravilno vabljenih strank. Lastnik nepremičnine je bila pokojna CC oz. je z njenim premoženjem po njeni smrti upravljala skupnost dedičev do pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Pravico samostojnega razpolaganja s premoženjem je tožnica pridobila šele z dnem pravnomočnega sklepa o dedovanju, ki pa v času podpisa zapisnika o izvršenem mejnem ugotovitvenem postopku ni bil, oz. sklep tedaj sploh še ni bil izdan. Pooblastilo BB bi lahko dali le vsi dediči, ki bi prišli v poštev pri dedovanju kot zakoniti dediči. Tako je upravni postopek potekal v nasprotju z zakonom in do sporazuma oz. pogodbe, kot to izhaja iz izpodbijanega sklepa, sploh ni prišlo, ker ena izmed strank zapisnika sploh ni podpisala oz. ni sodelovala v upravnem postopku in bila z njim seznanjena. Zaris nove meje je bil zato opravljen na podlagi nepopolnega dokumenta, to je zapisnika, v katerem ni bila pravilno zastopana ena izmed strank. Po tem dejanju ni bila izdana nobena odločba in stranka s tem dejanjem sploh ni bila seznanjena. Z novim zarisom meje je videti, kot da je tožnica priznala DD in EE lastninsko pravico na delu zemljišča, ki je pravzaprav bil v lasti pokojne CC. Namena, da bi tožnica kaj podarila, nikoli ni imela, pa tudi sicer s podpisom zapisnika o izvršenem mejnem ugotovitvenem postopku to ni mogoče. Iz zapisnika izhaja, da je CC pokojna in da je dedovanje že izvršeno, kar pa ni bilo res in je ta podatek napačno ugotovljen. Meja med zemljišči se je s tem postopkom bistveno spremenila za okoli 350 m2. Takšno zamejničenje meja, ki bi lahko pomenilo spremembo lastništva, pa v upravnem postopku nima podlage ter bi takšna sprememba lahko sodila le v sfero pogodb oz. sodnega postopka, ne pa v upravni postopek. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in povrnitev stroškov postopka.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je tožena stranka navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), glede tožbenih navedb pa dodaja:

Tožeča stranka je s predlogom zahtevala, da se izreče za ničnega oz. obnovi mejni ugotovitveni postopek, izveden leta 1999 pri Območni geodetski upravi A, Izpostava B, voden pod opr. št. ....

V obravnavanem primeru je tekel postopek, ki ga določa 14. člen Zakona o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/94 in 42/86, v nadaljevanju: ZZKat). Po navedenem členu se v mejnem ugotovitvenem postopku s soglasjem vseh navzočih lastnikov ugotovijo in zamejničijo mejne točke na posestnih mejah parcel in nato sestavi ugotovitveni zapisnik, ki ga podpišejo prisotni lastniki in uradna oseba, ki je vodila mejni ugotovitveni postopek. S podpisom mejnega ugotovitvenega zapisnika se mejni ugotovitveni postopek konča. Tako je bilo tudi v obravnavanem primeru, ko je zapisnik o mejnem ugotovitvenem postopku z dne 9. 4. 1999 podpisal v imenu tožeče stranke njen pooblaščenec BB. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na nepopolnost pooblastila, ki mu ga je dala, z ugovorom, da bi morala kot pooblastitelj nastopati skupnost dedičev. Iz v upravnem spisu predloženega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v B, opr. št. D 275/98/25 z dne 25. 2. 1999 izhaja, da je tožnica postala lastnica parcele, ki je bila v mejnem ugotovitvenem postopku tangirana, na podlagi dednega dogovora sklenjenega 25. 2. 1999. Dedni dogovor pa ima učinek sodne poravnave (načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. in 22. 12. 1983), kar pomeni, da po svoji temeljni lastnosti predstavlja pogodbo civilnega prava ter so zato na njegovi podlagi učinki dednega dogovora v pogledu prehoda lastninske pravice na tožnico nastopili z njegovim podpisom. Pooblaščencu BB je torej dala tožnica pravno veljavno pooblastilo in je zato lahko v njenem imenu nastopal in podpisal mejni ugotovitveni zapisnik. Mejni ugotovitveni postopek se torej konča s podpisom zapisnika vseh prizadetih strank (v obravnavanem primeru ga je tožnica podpisala po pooblaščencu) in ima naravo poravnave in ne upravnega akta, s katerim bi se odločalo o pravici ali pravni koristi, zoper katerega bi bila možna pritožba in izredna pravna sredstva, ki jih ZUP predvideva za izpodbijanje upravnih aktov. Prvostopni organ in tožena stranka sta zato odločila pravilno, saj izredni pravni sredstvi, kot jih je predlagala tožnica v obravnavanem primeru, ko upravni akt, ki naj bi se obnovil oz. izrekel za ničnega, ne obstoji, nista možni; torej ker se mejni ugotovitveni postopek ne konča z upravnim aktom, mejnega ugotovitvenega postopka tudi ni možno izreči za ničnega oz. ga obnoviti.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, ki določa, da v primerih, ko sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, tako je sodišče odločalo v tej zadevi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.