Administrative court dismissed citizenship denial for WWII-era minor, allowing proof of personal loyalty alongside parental loyalty.

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve RS št. 1811/21-XVII-340.052/2 z dne 24. 5. 2005 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

[JEDRO]

Stališče, da lahko oseba, ki je bila med vojno še mladoletnik, uveljavlja in dokazuje ne samo lojalnost starša, temveč tudi svojo lojalnost, po mnenju sodišča v materialnopravnem pogledu lahko pomeni samo to, da vezanost usode mladoletnikovega državljanstva na usodo državljanstva starša ni popolna, temveč da mu je ne glede na učinek 2. odstavka 35. člena ZDrž na državljanstvo starša treba priznati jugoslovansko državljanstvo, če dokaže svojo lojalnost.

[OBRAZLOŽITEV]

Z odločbo, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, je tožena stranka ugodila pritožbi tožnika zoper odločbo Upravne enote A št. 201-324/2001 z dne 16. 2. 2004 in to odločbo odpravila (1. točka izreka) ter nato sama odločila, da se ugotovi, da se tožnik po predpisih o državljanstvu, ki so veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28. 8. 1945 ni štel za državljana FLRJ, od 25. 6. 1991 pa se ne šteje za državljana Republike Slovenije (2. točka izreka). Svojo odločitev je oprla na ugotovitev, da je upravni organ prve stopnje zmotno uporabil materialno pravo, ko je izhajal s stališča, da se določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž) lahko uporabljajo neposredno tudi za osebe, ki so bile v času 2. svetovne vojne še otroci. Tožena stranka namreč meni, da neposredna uporaba 2. odstavka 35. člena ZDrž za otroke ne pride v poštev, saj tedaj še niso mogli samostojno izražati svoje volje, pač pa meni, da 2. odstavek 35. člena ZDrž na vprašanje državljanstva otrok učinkuje posredno, preko državljanstva staršev, kajti otroci so v državljanstvu sledili državljanstvu staršev. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je odločbo organa prve stopnje odpravila in o stvari sama odločila glede na svoje materialnopravno stališče.

Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga kršitve pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da je stališče tožene stranke glede učinkovanja 2. odstavka 35. člena v primeru tožnika, ki je bil ob koncu vojne 14 letni otrok, nelogično in protispisno. Meni, da se pogoji 2. odstavka 35. člena ZDrž ob stališču tožene stranke ne bi smeli raztezati na tožnika kot sina AA, glede katerega so bili uporabljeni, saj v času vojne zaradi mladoletnosti ni mogel svobodno izraziti svoje volje glede vprašanja lojalnosti. Da otrok lahko uveljavlja ugovor lojalnosti, izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča št. U 7/2002 z dne 17. 9. 2003. Tožena stranka tega stališča v izpodbijani odločbi ni upoštevala, kar je posledica njene napačne razlage 2. odstavka 35. člena ZDrž. Njena razlaga tudi ni skladna z določbo 12. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), saj se določba 12. člena ZDen nanaša prav na pravne naslednike oseb nemške narodnosti, katerih premoženje je bilo podržavljeno, zaradi razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZDrž pa niso postali državljani povojne Jugoslavije. Tožnik meni, da je v teku upravnega postopka uspel dokazati, da niti on niti njegov oče nista bila nelojalna do slovenskih državljanov. Tožena stranka se do pridobljenih dokazov v izpodbijani odločbi ni opredelila, pa tudi ne do tega, da je tožnik v upravnem postopku predlagal zaslišanje priče BB, čemur pa upravni organ prve stopnje ni ugodil. Dejansko stanje glede vloge tožnika in njegovega očeta v B med okupacijo je zato ostalo nepojasnjeno. Ker tožena stranka, ki je sicer ugodila tožnikovi pritožbi, ni odgovorila na njegove pritožbene navedbe, je kršila pravila postopka in zato tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru na tožbo izjavila, da vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je bila vročena tudi Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije kot zastopniku javnega interesa, ki pa udeležbe v tem sodnem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani upravni zadevi gre za ugotavljanje tožnikovega jugoslovanskega državljanstva po povojnih jugoslovanskih predpisih v zvezi z denacionalizacijskim postopkom, ki teče na zahtevo tožnika in njegovega brata. Pristojni denacionalizacijski organ je ugotovitev državljanstva zahteval na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/01-I do 54/02) potem, ko je bilo z odločbo Upravne enote A št. 20100-525/97 z dne 12. 5. 1999 ugotovljeno, da tožnikov oče CC, rojen 1897, ni bil državljan SR Slovenije in jugoslovanski državljan oziroma, da po predpisih o državljanstvu, veljavnih na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije ni štel za državljana SR Slovenije in jugoslovanskega državljana. Upravna enota A je o tožnikovem državljanstvu prvič odločila z odločbo št. 201-324/2001 z dne 27. 7. 2001, in sicer negativno, to pa iz razloga uporabe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž, Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48). Tožena stranka je tožnikovo pritožbo zoper navedeno prvostopno odločbo zavrnila s svojo odločbo št. 1311/23-XVII/340.052 z dne 4. 3. 2002. Na podlagi tožnikove tožbe je Upravno sodišče Republike Slovenije v C s sodbo opr. št. U 700/2002-10 z dne 17. 9. 2003 odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. S sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93 je namreč menilo, da je treba vsaki osebi, tudi mladoletni, dati v postopku možnost, da dokazuje lojalnost. Takšna možnost tožniku v prvem upravnem postopku ni bila dana, zato je sodišče naložilo toženi stranki, da mu mora dati možnost dokazovanja domneve lojalnosti, torej ga pozvati, da predlaga dokaze, da sodeluje pri njihovi izvedbi in se osebno izjavi pred ponovno odločitvijo o stvari. Tožena stranka je na podlagi navedene sodbe izdala odločbo št. 1M1311/23-XVII/340.052/1 z dne 11. 11. 2003, s katero je navedeno odločbo upravnega organa prve stopnje z dne 27. 7. 2001 odpravila in zadevo vrnila temu organu v ponovni postopek z napotki, kakor sledijo iz navedene sodbe.

Iz sodišču predloženih upravnih spisov upravnega organa prve stopnje je razvidno, da je ta upravni organ z dopisom z dne 12. 12. 2003 od tožnika, preko njegove pooblaščenke, zahteval oziroma mu dal možnost, da navede ravnanje oziroma okoliščine ravnanj, ter dokaze, s katerimi bi domnevo nelojalnosti ovrgel, ter mu za to določil rok 30 dni. Tožnik je po svoji pooblaščenki na to zahtevo odgovoril z dopisom dne 15. 1. 2004, v katerem predlaga, naj upravni organ po potrebi zasliši pričo BB, zlasti pa upošteva pisne izjave BB, DD, EE, FF, GG, HH, II in JJ, KK in LL, ki jih je v upravne spise že dostavila oziroma delno dostavila ob vložitvi tožbe v zadevi U 700/2002. Navaja tudi okoliščine, iz katerih bi upravni organ po njegovem mnenju moral ugotoviti, da je bil tožnik med vojno lojalen. Upravnemu organu predlaga, naj mu sporoči, če dokazov, predloženih sodišču, od sodišča ni prejel in mu določi naknadni rok za predložitev. Iz odločbe upravnega organa prve stopnje z dne 16. 2. 2004, ki jo je tožena stranka z izpodbijano odločbo odpravila, sicer izhaja, da se je upravni organ prve stopnje z izjavami navedenih oseb ukvarjal, ne izhaja pa da bi zaslišal BB kot pričo. Pisnih izjav navedenih oseb v upravnih spisih prve stopnje, ki so sicer za to obdobje kronološko urejeni in popisani, ni. Upravni organ prve stopnje se v zvezi z navedenimi izjavami ne ukvarja z vprašanjem (ne)lojalnosti tožnika, temveč z vprašanjem obstoja pogojev iz 2. odstavka 35. člena ZDrž glede njegovega očeta, potem pa zaključi, da tožnikov oče ni bil jugoslovanski državljan in prav tako ni postal državljan tožnik. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi - kljub temu, da je tožnikova pritožba zoper odločbo organa prve stopnje uveljavljala kršitev pravil postopka, ker se organ prve stopnje glede lojalnosti tožnika ni izjasnil, čeprav bi se glede na navedeno sodbo Upravnega sodišča moral - s tem vprašanjem, ki je glede na navedeno sodbo U 700/2002 in glede na sicer nesporne druge dejanske okoliščine (nemška narodnost, bivanje v tujini) iz 2. odstavka 35. člena ZDrž ključnega pomena za odločitev v sporni upravni zadevi, ni ukvarjala, ter navedenega pritožbenega ugovora niti ni presodila (1. odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00).

Tožena stranka je, kakor izhaja iz izpodbijane odločbe, očitno štela, da je vprašanje dokazovanja in ugotavljanja lojalnosti med vojno še mladoletnega tožnika za odločitev v stvari nepomembno, ker je izhajala s stališča, da tožnik v vprašanju državljanstva sledi državljanstvu očeta, v tem smislu pa 2. odstavek 35. člena ZDrž posredno učinkuje tudi nanj. Čeprav je takšno materialnopravno stališče tožene stranke načeloma pravilno, pa to po mnenju sodišča še ne pomeni, da ima za tožnika tudi absolutne materialnopravne posledice. Ustavno sodišče RS je namreč v odločbi št. Up-2/02, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 23/02, s katero je med drugim delno odpravilo tudi odločbo tožene stranke št. 0011/3a-XVII-331.866/1 z dne 10. 12. 1997, zavzelo stališče, da lahko oseba, ki je bila med vojno še mladoletnik, uveljavlja in dokazuje ne samo lojalnost starša, temveč tudi svojo lojalnost, kar po mnenju upravnega sodišča v materialnopravnem pogledu lahko pomeni samo to, da vezanost usode mladoletnikovega državljanstva na usodo državljanstva starša ni popolna, temveč da mu je ne glede na učinek 2. odstavka 35. člena ZDrž na državljanstvo starša treba priznati jugoslovansko državljanstvo, če dokaže svojo lojalnost. V tem je bil smisel napotka toženi stranki iz sodbe tega sodišča opr. št. U 700/2002, katerega pa je tudi tožena stranka prezrla, zato je z izpodbijano odločbo kršila ne samo navedeno določbo ZUP, temveč tudi določbo 3. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US), po katerem je pri svojem nadaljnjem odločanju vezana na pravno mnenje sodbe Upravnega sodišča ter na pripombe, ki se tičejo postopka. Ker bi kršitvi postopka lahko vplivali na odločitev o stvari, ju sodišče šteje za bistveni kršitvi pravil postopka, zato je odločbo odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS. V nadaljevanju postopka naj tožena stranka pridobi v spisu manjkajoče izjave zgoraj navedenih oseb ter na podlagi tako dopolnjenih spisov presodi, ali je tožnik s svojimi dosedanjimi navedbami v postopku ter z navedenimi listinami izkazal svojo lojalnost, ter o zadevi ponovno odloči, pri čemer naj, če bo prišla do zaključka, da je treba o zadevi odločiti negativno, upošteva tudi določbo 3. odstavka 248. člena ZUP. 1.