Administrative court dismisses appeal, ruling administrative bodies may decide denationalization requests after the citizenship decision becomes final.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Tožbeni ugovor, da lahko upravni organ odloča o denacionalizacijskem zahtevku le na podlagi pravnomočne ugotovitvene odločbe o državljanstvu upravičenca, je neutemeljen, saj zanj ni podlage v procesnem predpisu, ki ureja upravni postopek. Po določbi 152. člena ZUP se v primeru, ko gre za predhodno vprašanje, ki se rešuje pri upravnem organu, prekinjeni postopek nadaljuje, ko postane upravna odločba dokončna. Navedena določba ZUP je torej povsem jasna, saj nedvoumno določa, da se postopek, ki je bil prekinjen zaradi rešitve predhodnega vprašanja, nadaljuje po dokončnosti upravne odločbe v zvezi s predhodnim vprašanjem. Po pravni teoriji pa je potrebno postopkovne predpise razlagati in upoštevati tako, kot so zapisani, saj so povečini kogentne narave. Procesne norme namreč predstavljajo okvir za odločanje o pravicah in obveznostih strank v konkretnih pravnih zadevah in tako prispevajo k enakemu obravnavanju pravnih subjektov. Dosledno upoštevanje določb postopkovnih predpisov pa je tudi zagotovilo, da bo pravni akt pravno pravilen.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 19. 3. 2004. Z navedeno odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevo AA za denacionalizacijo nepremičnin podržavljenih BB, ker imenovani ni bil jugoslovanski državljan, po 12. členu ZDen pa nima noben od sorodnikov vstopne pravice. Prvostopni organ je o zadevi odločil na podlagi predložene dokončne odločbe pristojnega organa, da imenovani upravičenec ni štel za jugoslovanskega državljana. Navedena odločba je javna listina in za javne listine velja zakonska domneva, da vse v njej zapisano velja kot resnično, dokler se ne dokaže nasprotno. V času odločitve o zahtevi za denacionalizacijo pa glede navedene ugotovitvene odločbe ni obstajalo nobeno nasprotno dejstvo, zato je prvostopni organ pravilno zavrnil denacionalizacijski zahtevek, ker bivši lastnik ni izpolnjeval pogoja iz 9. člena ZDen, zato ni štel za upravičenca. Če pa bo ta listina pozneje drugačna oz. če bo pristojni organ drugače rešil navedeno predhodno vprašanje, bo to zakoniti razlog za obnovo denacionalizacijskega postopka na podlagi 4. točke 260. člena ZUP. S tem so zavarovane vse vlagateljeve pravice do denacionalizacije.

Tožnik v tožbi navaja, da je odločba tožene stranke nezakonita, ker je prvostopni organ dokončno odločil, še preden je bilo pravnomočno odločeno o predhodnem vprašanju - državljanstvu BB. V zvezi z navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo pri Upravnem sodišču RS, s čimer je tudi seznanil upravni organ. Prvostopni organ in tožena stranka pa nista upoštevala sprejete sodne prakse izražene v sodbah vrhovnega sodišča, da se odločanje o denacionalizacijskem zahtevku prekine, dokler ne bo pravnomočno odločeno o državljanstvu. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je priglasil udeležbo v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 3. odst. 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91 in ostali, ZDen) je ugotavljanje državljanstva upravičenca do denacionalizacije predhodno vprašanje, o katerem odloči občinski upravni organ, pristojen za notranje zadeve na zahtevo upravnega organa, ki odloča o zahtevi za denacionalizacijo. V takšnih primerih že navedena zakonska določba določa, da mora organ prekiniti postopek in zahtevati od pristojnega organa, da o tem vprašanju začne postopek. V obravnavanem primeru je tekel tak predhodni postopek in je organ že izdal odločbo o ugotovitvi, da BB ni bil državljan RS in ne jugoslovanski državljan. Navedena odločba je postala dokončna dne 23. 1. 2004.

Po določbi 152. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list RS, št. 80/99, 70/00, ZUP) se postopek, ki je bil prekinjen zato, da bi se rešilo predhodno vprašanje pri pristojnem organu oz. pri sodišču, nadaljuje, ko postane odločba o tem vprašanju dokončna oz. pravnomočna. Po navedeni določbi se torej v primeru, ko gre za predhodno vprašanje, ki se rešuje pri upravnem organu, prekinjeni postopek nadaljuje, ko postane upravna odločba dokončna. Odločba pa postane dokončna, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo (224. člen ZUP). Navedena določba ZUP je torej povsem jasna, saj nedvoumno določa, da se postopek, ki je bil prekinjen zaradi rešitve predhodnega vprašanja, nadaljuje po dokončnosti upravne odločbe v zvezi s predhodnim vprašanjem. Po pravni teoriji pa je potrebno postopkovne predpise razlagati in upoštevati tako, kot so zapisani, saj so povečini kogentne narave. Procesne norme namreč predstavljajo okvir za odločanje o pravicah in obveznostih strank v konkretnih pravnih zadevah in tako prispevajo k enakemu obravnavanju pravnih subjektov. Tako tudi 1. člen ZUP določa, da morajo po določbah navedenega zakona postopati upravni in drugi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kadar v upravnih stvareh odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov in drugih strank. Dosledno upoštevanje določb postopkovnih predpisov pa je tudi zagotovilo, da bo pravni akt pravno pravilen, saj lahko kršitev postopkovnih pravil povzroči nezakonitost upravnega akta. Glede na navedeno je tako tožbeni ugovor, da lahko upravni organ odloča o denacionalizacijskem zahtevku le na podlagi pravnomočne ugotovitvene odločbe o državljanstvu upravičenca, neutemeljen, saj zanj ni podlage v procesnem predpisu, ki ureja upravni postopek. Ob tem pa sodišče tudi še dodaja, da v primeru, če bo navedena dokončna odločba kasneje odpravljena in izdana nova, za tožnika ugodnejša odločba, bo lahko navedena okoliščina predstavlja obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP.

Tožnik je v tožbi tudi predlagal, da sodišče odloči o zadevi po opravljeni glavni obravnavi. Pri tem v tožbi ni navajal nobenih dejstev in tudi ni predlagal nobenih dokazov, saj je sporno le vprašanje ali je upravni organ postopal v skladu s pravili postopka, kot jih določa ZUP. Tožnik torej s tem, ko ni bila opravljena glavna obravnava, ni bil prikrajšan za kontradiktornost postopka, saj odločilne dejanske ugotovitve izhajajo iz listin v spisu, te pa med strankami tudi niso sporne, temveč je sporno le vprašanje ali je bila pravilno uporabljena določba 152. člena ZUP. Iz navedenih razlogov zato za odločanje o zakonitosti izpodbijane odločbe glavna obravnava ni bila potrebna.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odst. 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00).