Administrative court dismisses appeal by first-instance organ lacking standing against supervisory decision.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe administrative court dismissed the plaintiff's lawsuit challenging a supervisory decision issued by the defendant. The plaintiff, acting as the first-instance organ, argued the decision violated broadcasting laws and procedural rules. The court ruled that the plaintiff lacked active standing because the supervisory act did not directly infringe upon their rights or recognized interests, and they failed to demonstrate such a violation.
Legislator headnote
AI generated18. člen ZUS; 19. člen ZUS; An administrative body acting as the first-instance organ lacks standing to challenge a supervisory decision unless the act directly infringes its rights or recognized interests, in which case the public prosecutor must represent the public interest.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrže.
[JEDRO]
Odločbo, ki jo tožeča stranka izpodbija v upravnem sporu, je tožena stranka izdala v funkciji inštančnega nadzora nad odločanjem tožeče stranke (kot organa prve stopnje) v upravnem postopku. Sama okoliščina, da je tožeča stranka zainteresirana na zakonitosti odločbe druge stopnje, ne izkazuje njene aktivne legitimacije v upravnem sporu, če z upravnim aktom ni bilo hkrati poseženo v njeno pravico ali z zakonom priznano korist ali upravičenje. Tega pa tožeča stranka v tožbi ne izkazuje in niti ne zatrjuje. Kolikor je njeno vlogo razumeti v zasledovanju javnega interesa, pa sodišče pripominja, da je tisti, ki zastopa javni interes v upravnem sporu, državni pravobranilec (19. člen ZUS).
[OBRAZLOŽITEV]
Tožeča stranka je kot prvostopni organ dne 29. 11. 2005 vložila tožbo proti odločbi, s katero je tožena stranka pritožbi AA iz A ugodila in odločbo tožeče stranke št. ... z dne 18. 5. 2004 odpravila. Tožbo utemeljuje s stališčem, da je odločitev tožene stranke v nasprotju z določbami Zakona o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 18/94, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami) ter Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter o načinu plačevanja RTV prispevka (Uradni list RS, št. 39/2000, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami), pri odločanju pa naj bi tožena stranka kršila tudi pravila postopka. Sodišču predlaga, da iz navedenih razlogov izpodbijano odločbo odpravi.
Tožbo je moralo sodišče zavreči.
Po določbi prvega odstavka 18. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, v nadaljevanju: ZUS) ima pravico sprožiti upravni spor vsaka pravna oseba, organizacija, naselje, skupina oseb in drugi, ki mislijo, da je kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna korist z upravnim aktom kršena.
Fizični in pravni osebi, ki ne plača prispevka in za katero javni zavod ugotovi, da je zavezanec za prispevek, izda javni zavod odločbo o obveznosti plačila prispevka, s katero mu naloži, da neplačane prispevke plača v 15 dneh od vročitve odločbe (223.c člen ZDavP). Zoper odločbo iz 223.c člena je dopustna pritožba na ministrstvo, pristojno za kulturo (223.d člen ZDavP). Odločbo, ki jo tožeča stranka izpodbija v upravnem sporu, je tožena stranka izdala v funkciji inštančnega nadzora nad odločanjem tožeče stranke (kot organa prve stopnje) v upravnem postopku.
Sama okoliščina, da je tožeča stranka zainteresirana na zakonitosti odločbe druge stopnje, ne izkazuje njene aktivne legitimacije v upravnem sporu, če z upravnim aktom ni bilo hkrati poseženo v njeno pravico ali z zakonom priznano korist ali upravičenje. Tega pa tožeča stranka v tožbi ne izkazuje in niti ne zatrjuje. Kolikor je njeno vlogo razumeti v zasledovanju javnega interesa, pa sodišče pripominja, da je tisti, ki zastopa javni interes v upravnem sporu, državni pravobranilec (19. člen ZUS).