Administrative court dismisses tenant's appeal claiming leasehold rights were violated by land restitution decision.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Ko se denacionalizacijskemu upravičencu dodeli nadomestno zemljišče v last, ne pa tudi v posest, zakupnikov pravni interes ni tolikšen, da bi lahko vplival oz. nasprotoval izbiri nadomestnega zemljišča, saj je to stvar Sklada in upravičenca, tožnik pa kot zakupnik v primeru spremembe lastništva ni prizadet v svojih pravicah.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper dopolnilno odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 19. 3. 2003, s katero je prvostopni organ odločil, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije z dnem pravnomočnosti odločbe dolžan izročiti v last upravičenki ZZ parceli št. 1097/1 in 1093/1 ter solastniški delež do 668/1259-tin na parceli št. 1090/1, vse v k.o. B; da se navedene nepremičnine vračajo namesto podržavljene parcele št. 683/1 v k.o. T; da je vrednost vrnjenega nadomestnega zemljišča enaka vrednosti podržavljenega in znaša 13.351,00 DEM; da je ob podržavljenju dana odškodnina znašala 25,02 % vrednosti podržavljenega zemljišča in se pri vračanju ne upošteva; da vknjižbo lastninske pravice v korist upravičenke na vrnjenih parcelah izvede po uradni dolžnosti, po pravnomočnosti odločbe, Okrajno sodišče v C; da stroški postopka niso zaznamovani.

Tožena stranka se z odločitvijo prvostopnega organa strinja, saj je z izpodbijano odločbo odločeno o vrnitvi nadomestnih zemljišč, namesto podržavljene parcele št. 683/1 k.o. T, ki je v naravi ni mogoče vrniti. Sklicuje se na določbo 1. odstavka 27. člena v povezavi s 3. odstavkom 42. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 do 54/02, dalje ZDen). V zvezi z obvezno razlago 1. odstavka 27. člena ZDen je vrnitev nadomestnega zemljišča oblika odškodnine v primeru, ko upravičencu ni mogoče vrniti v naravi podržavljenih kmetijskih zemljišč in gozdov, zavezanec za vrnitev nadomestnih zemljišč je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju:

Sklad), ki na podlagi 2. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (Uradni list RS, št. 10/93 in 1/96, dalje ZSKZG), gospodari z zemljišči, ki so v lasti Republike Slovenije. Po 3. odstavku 42. člena ZDen se zavezanec in upravičenec lahko dogovorita, da da zavezanec upravičencu nadomestno nepremičnino, in v konkretnem primeru je bil med Skladom in upravičenko dosežen sporazum, da ji Sklad da nadomestno zemljišče v kompleksu kmetijskih zemljišč, ki ga ima v zakupu tožnik, na podlagi 17. člena ZSKZG. Po mnenju tožene stranke tožnik, kot zakupnik vrnjenega zemljišča, ne more vplivati na to, katero zemljišče bo Sklad dodelil upravičenki, ker je sklepanje sporazuma stvar Sklada in upravičenke ter obstoj zakupnega razmerja ne more vplivati na odločitev o denacionalizaciji.

Prvostopni organ je pri odločitvi izključno vezan na sporazum, ki je sklenjen med Skladom in upravičencem, tožnik pa ima status stranke v postopku zaradi funkcionalnosti kompleksa kmetijskih zemljišč, s tem da ne more vplivati na odločitev o vrnitvi nadomestnega zemljišča, ki se upravičenki ne vračajo v last in posest, temveč le z vzpostavitvijo lastninske pravice na podržavljeni parceli oz. solastninske pravice na parcelah znotraj kompleksa, ter je na ta način varovana funkcionalnost kompleksa.

Tožeča stranka, nezadovoljna z odločitvijo, vlaga tožbo v upravnem sporu. Nadomestno zemljišče ima tožeča stranka v dolgoročnem zakupu od Sklada in se nahaja sredi funkcionalno zaokroženega kompleksa, kjer ima posevek, parcele v naravi tudi nimajo vidnih meja. Kljub priznavanju statusa stranke v postopku zaradi zavarovanja funkcionalnosti kompleksa, tožeča stranka ni sodelovala pri sporazumu med Skladom in upravičenko in ji tako ni bila dana možnost zavarovanja funkcionalnosti kompleksa. Z dodelitvijo nadomestnega zemljišča je bila seznanjena šele po prejemu vabila na ustno obravnavo. Dodelitev navedenega nadomestnega zemljišča je nepravilna, saj bi nadomestno zemljišče moralo biti upravičenki dodeljeno v kompleksu drugega zakupnika v k.o. T in ne v k.o. B.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

Zastopnik javnega interesa v tem postopku ni priglasil udeležbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih je v svoji obrazložitvi navedla tožena stranka in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (3. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS), pri tem pa še dodaja:

V obravnavanem primeru je sporen položaj oziroma obseg pravic tožnika v denacionalizacijskem postopku, v katerem se podržavljena zemljišča vračajo v obliki nadomestnih zemljišč. Ugovori, ki jih navaja tožeča stranka kot zakupnik nepremičnin, ki se vračajo v last, po presoji sodišča nimajo vpliva na samo odločitev v zadevi, saj je upravičenka dobila navedene parcele v last, ne pa tudi v posest, v smislu 3. odstavka 27. člena ZDen oz. v solastniški delež, na podlagi sporazuma v smislu 3. odstavka 42. člena ZDen. Zavezanec za vračilo je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, ki se z denacionalizacijskim upravičencem dogovori o vrnitvi nadomestnih zemljišč (1. odstavek 27.

člena ZDen, obvezna razlaga 1. odstavka 27. člena ZDen, 3. odstavek 42. člena ZDen). Ta ureditev po ZDen se povezuje z določbami ZSKZG. Razlogi tožeče stranke glede varovanja funkcionalnosti kompleksa kmetijskih zemljišč tudi po oceni sodišča ne vplivajo na odločitev o izbiri nadomestnega zemljišča, saj je funkcionalnost kompleksa zavarovana na način, kot predvideva ZDen v 27. členu. Tožnik pa je kot zakupnik zemljišč v kompleksu, ki se dodeljujejo kot nadomestna zemljišča, zaradi zavarovanja funkcionalnosti kompleksa kot stranka v postopku tudi sodeloval, saj je bil vabljen na ustno obravnavo in je imel tako tudi možnost, da varuje svoje pravice in pravne koristi iz obstoječega zakupnega razmerja v dopustnem obsegu, ter ne držijo njegove navedbe, da v postopku ni mogel sodelovati.

Položaj zakupnika je urejen v 17. členu ZSKZG in na zemljišču nima stvarno pravne pravice, saj gre za pravico obligacijskega prava, novi lastnik po sili zakona vstopa v zakupno razmerje, ter je njegov položaj zakupnika varovan z zakupno pogodbo. Zato v primeru, kot je obravnavani, ko se denacionalizacijskemu upravičencu dodeli nadomestno zemljišče v last, ne pa tudi v posest, zakupnikov pravni interes ni tolikšen, da bi lahko vplival oz. nasprotoval izbiri nadomestnega zemljišča, saj je to stvar Sklada in upravičenca, tožnik pa kot zakupnik v primeru spremembe lastništva ni prizadet v svojih pravicah.

Zato nima, tako kot je pravilno ugotovila že tožena stranka, možnosti vplivanja na sporazum, ki sta ga sklenila zavezanec, to je Sklad in upravičenka, zato tudi njegovi razlogi, da gre za podržavljeno zemljišče iz k.o. T in vrnjeno kot nadomestno zemljišče v k.o. B, niso relevantni. Za katero zemljišče se Sklad z denacionalizacijskim upravičencem pod pogoji iz 1. odstavka 27. člena ZDen sporazume o vrnitvi, ali je to zemljišče, ki ga prejšnji upravljalec še uporablja za kmetijsko proizvodnjo ali pa se na njem zakup več ne izvršuje, je stvar primerne izbire Sklada, kar pa tudi ni predmet pravne presoje v denacionalizacijskem postopku.

Po povedanem je tožbo tožnika treba kot neutemeljeno zavrniti na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je sodišče ugotovilo, da je odločba zakonita in izdana v skladu z ZDen.