Administrative court overturns customs decision, ruling vehicle use for invalid sister's medical trip was not improper. Dismisses costs claim.

1.Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Carinske uprave RS z dne 26. 7. 1999 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

[JEDRO]

V vsakem posameznem primeru je potrebno presoditi, ali je bilo vozilo dejansko uporabljeno za potrebe invalidne osebe oziroma ali je šlo za nenamensko uporabo. Kot je razvidno iz upravnih spisov, je tožeča stranka že v tožbi navajala, da ni šlo za nenamensko rabo vozila, saj je bil njen nečak namenjen v Italijo po zdravila zanjo, kar kaže, da je bilo vozilo uporabljeno za potrebe invalidne osebe. Tožena stranka in upravni organ prve stopnje, se do teh navedb nista opredelila, niti jih nista presojala, pač pa sta svojo odločitev oprli na dejstvo, da je v času postopka naknadne kontrole osebni avto uporabljala nepooblaščena oseba.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice A. z dne 15. 12. 1998, s katero je bilo tožeči stranki A.A. naloženo plačilo carine in prometnega davka v skupnem znesku 947.123,00 SIT za osebni avto znamke ROVER 416 Si/5 82 kw, 1588 ccm, ki je bil ocarinjen po uvozni carinski deklaraciji CI A., z dne 23. 12. 1997, brez plačila carine na podlagi 8. točke 1. odstavka 161. člena Carinskega zakona in brez plačila prometnega davka na podlagi 14. točke 1. odstavka 18. člena Zakona o prometnem davku. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Carinska izpostava B. dne 30. 4. 1998 na podlagi redne carinske kontrole ugotovila nepravilno uporabo oziroma razpolaganje z navedenim osebnim avtomobilom. Navedenega dne je vozilo uvoženo v skladu z 8.točko 1. odstavka 161. člena Carinskega zakona, uporabljal B.B. brez prisotnosti invalida in tudi ne za njegove potrebe. Ker je bil osebni avtomobil sproščen v prost promet in pri tem oproščen plačila carine, se je nad njim ohranil carinski nadzor. Po določbi 1. odstavka 166. člena Carinskega zakona pa blaga, med katero spada tudi obravnavani avtomobil, v roku 3 let od dneva uvoza ni dovoljeno odtujiti, dati v uporabo drugemu ali kako drugače uporabiti za druge namene, ne pa za tiste, zaradi katerih je bilo oproščeno carine, preden niso plačane uvozne dajatve. Zato tožena stranka ugotavlja, da so podani razlogi za obračun carinskega dolga na podlagi (a). točke 1. odstavka 154. člena v zvezi z 146. členom Carinskega zakona.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da avtomobila ni odtujila, niti ga dala v uporabo tretjemu ali za druge namene izven tistih, za katere je bilo oproščeno plačila carine. Nečak tožeče stranke B.B. je navedenega dne odšel po zdravila zanjo v Italijo. Tožeča stranka je namreč pooblastila nečakinjo C.C. in njenega sina B.B. za uporabo vozila za njene potrebe, saj je več kot jasno, da sama pri 100 % invalidnosti in slepoti vozila ne more voziti. Neživljenjska in v nasprotju z namenom bi bila odločitev, da se vozilo lahko uporablja le za prevoz invalida, ne pa tudi za njegove potrebe zlasti še, če je invalidu priznana pravica do pomoči in postrežbe drugega, kar pa je v konkretnem primeru tudi nesporno izkazano.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da 166. člen Carinskega zakona določa, da blaga, ki je bilo oproščeno plačila carine na podlagi 3. do 9 in 11. do 14. točke 161. člena ter 162. do 164. člena istega zakona, v roku 3 let od dneva uvoza ni dovoljeno odtujiti, dati v uporabo drugemu ali kako drugače uporabiti za druge namene, ne pa za tiste, zaradi katerih je bilo oproščeno plačila carine, preden niso plačane uvozne dajatve, teh predmetov pa tudi ni mogoče zastaviti, posoditi ali drugače izročiti kot zavarovanje za druge obveznosti. V navedenem členu je tako najti osnovo za obračun carine. Carinski zavezanec oz. tožeča stranka je pooblastila C.C. za uporabo svojega vozila izključno za njene potrebe, le ta pa se je s tem strinjala, kar izhaja iz izjave, ki je v upravnih spisih. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavil.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je v tej zadevi že odločilo s sodbo št. U 238/99-8 z dne 24. 1. 2002, s katero je tožbo tožeče stranke zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom št. I Up 639/2002-2 z dne 14. 9. 2005, pritožbi tožeče stranke, zoper navedeno odločitev sodišča, ugodilo in izpodbijano odločbo razveljavilo, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Za odločitev v tem upravnem sporu je bistveno, ali so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za carinsko oprostitev, ki so določeno v 8. točki 1. odstavka 161. člena Carinskega zakona. Po navedeni določbi so plačila carine oproščeni invalidi za specifično opremo in tehnične pripomočke, ki jih neposredno uporabljajo za življenje in delo, ter za nadomestne dele za uporabo te opreme in pripomočkov, če jih prinesejo ali dobijo iz tujine za osebno rabo. Natančnejše pogoje za uveljavljanje carinske oprostitve določa Uredba v 34. in 35. členu. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-216/98-18 z dne 15. 2. 2001, razveljavilo besedilo 2. odstavka 53. člena Uredbe v delu, ki se glasi:"če uvaža osebni avtomobil izključno za osebni prevoz in". Kot je razvidno iz upravnih spisov, je tožeča stranka že v tožbi navajala, da ni šlo za nenamensko rabo vozila, saj je bil njen nečak namenjen v Italijo po zdravila zanjo. To pa kaže, da je bilo vozilo uporabljeno za potrebe invalidne osebe. Tožena stranka in upravni organ prve stopnje, se do teh navedb nista opredelila, niti jih nista presojala, pač pa sta svojo odločitev oprli na dejstvo, da je v času postopka naknadne kontrole (30. 4. 1998) osebni avto, za katerega je bila uveljavljena carinska oprostitev na podlagi 8. točke 1. odstavka 161. člena Carinskega zakona, uporabljala nepooblaščena oseba. Sodišče je pri tej svoji odločitvi sledilo stališču, ki ga je v zgoraj navedeni odločbi z dne 15. 2. 2001 sprejelo Ustavno sodišče RS, to je, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je bilo vozilo dejansko uporabljeno za potrebe invalidne osebe.

Ker je sodišče v tem upravnem sporu odločalo o zakonitosti upravnega akta, trpita vsaka stranka svoje stroške postopka ( 3. odstavek 23. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS), zato je bilo potrebno zahtevo tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov v tem upravnem sporu zavrniti.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, ker so ugotovljena dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena ( 2. točka 1. odstavka 60. člena ZUS) in zadevo vrnilo toženi stranki, v skladu z 2. odstavkom 60. člena ZUS, v ponoven postopek.