Administrative court dismisses appeal because mayor lacked jurisdiction; first instance must be handled by municipal administration.

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba z dne 20. 11. 2003 se v 2. odstavku 1. točke odpravi in se zadeva vrne županu tožene stranke, da jo odstopi v odločanje pristojnemu organu občinske uprave. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

[JEDRO]

Ker je na prvi stopnji župan odločal v upravni stvari iz občinske pristojnosti na prvi stopnji, je po presoji sodišča potrebno neposredno uporabiti 2. odstavek 67. člena ZLS, zato je za odločanje v tem primeru na prvi stopnji v upravnem postopku stvarno pristojna občinska uprava in ne župan.

[OBRAZLOŽITEV]

Župan tožene stranke je z izpodbijano odločbe AAA. d.n.o., pravnemu predniku tožeče stranke na podlagi javnega natečaja dodelil sredstva za ohranjanje in razvoj kmetijstva ter ribištva v letu 2003 in sicer za regresiranje ribolovnih sredstev ( 1. odstavek 1. točke odločbe), v preostalem delu pa je zahtevek kot neutemeljen zavrnil ( 2. odstavek 1. točke odločbe). V točkah 2, 3 in 4 je določen namen in način koriščenja sredstev iz 1. točke odločbe. V uvodu odločbe so navedeni predpisi in sklepi Komisije, na podlagi katerih je župan odločal o vlogi upravičenca podani na javnem natečaju. Obrazložitvi odločbe, v kateri so navedene ugotovitve komisije za pregled in oceno vlog z dne 29. 10. 2003, sledi pravni pouk o tem, da je zoper odločbo dopusten upravni spor v roku 30 dni od njene vročitve.

Tožeča stranka kot pravna naslednica AAA. d.n.o. s tožbo izpodbija 2. odstavek 1. točke navedene odločbe, s katerim je bil zavrnjen preostali del zahtevka za povračilo sredstev vloženih v ribištvo. Toženi stranki očita, da je v izpodbijanem delu, odločbo pomanjkljivo obrazložila, da dejanskega stanja ni popolno ugotovila in da je bistveno kršila pravila postopka ter nepravilno uporabila materialno pravo. Sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke v izpodbijanem delu odpravi in ji naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi, prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, podrejeno pa sodišču predlaga odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem postopku, odgovora na tožbo ni podalo.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke podane v odgovoru na tožbo in vztraja pri tožbenih očitkih.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov:

V obravnavani zadevi je župan tožene stranke na prvi stopnji odločal o prijavi upravičenca podani na javni natečaj za dodelitev sredstev za ohranjanje ter razvoj kmetijstva in ribištva v Mestni občini A. v letu 2003.

Po 67. členu Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93, 6/94-odl.US, 45/94-odl.US, 57/94, 14/95, 20/95-odl.US, 63/95-odl.US, 73/95-odl.U, 9/96-odl.US, 39/96-odl.US, 44/96-odl.US, 26/97, 70/97, 10/98, 68/98-odl.US, 74/98, 59/99-odl.US, 70/00, 100/00-sklep US, 28/01-odl.US, 51/02, 108/03-odl.US, 72/05 - ZLS) občina odloča s posamičnimi akti o upravnih stvareh iz lastne pristojnosti in iz prenesene državne pristojnosti (1. odstavek). O upravnih stvareh iz občinske pristojnosti odloča na prvi stopnji občinska uprava, na drugi stopnji pa župan, če ni z zakonom drugače določeno ( 2. odstavek 67. člena).

Ker je v tej upravni stvari na prvi stopnji odločal Župan Mestne občine A., v upravni stvari iz občinske pristojnosti na prvi stopnji (med katero sodi tudi dodeljevanje sredstev za ohranjanje ter razvoj kmetijstva in ribištva v občini), je po presoji sodišča potrebno neposredno uporabiti 2. odstavek 67. člena ZLS. Zato je za odločanje v tem primeru na prvi stopnji v upravnem postopku stvarno pristojna občinska uprava in ne župan. Tudi po 42. členu Statuta Mestne občine Koper (Uradne objave št. 40/00 in 30/01) je župan pristojen za odločanje na drugi stopnji o pritožbah zoper posamične akte organov občinske uprave. Tožena stranka, ki stvarno pristojnost utemeljuje na 42. členu Statuta pa je v zmoti, če meni, da obravnavana upravna stvar spada med druge zadeve, ki jih določa zakon in statut. V Zakonu o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 54/00) na podlagi katerega je tožena stranka sprejela Pravilnik o finančnih intervencijah za ohranjanje in razvoj kmetijstva ter ribištva v Mestni občini Koper (Uradne objave št. 39/02) namreč ni določeno, da je za odločanje v upravnem postopku pristojen župan in niti, da zoper odločbo upravnega organa izdano v upravnem postopku ni dovoljena pritožba. Zaradi napačnega tolmačenja 42. člena Statuta, je bil v obravnavani zadevi brez podlage v zakonu določen enostopenjski postopek, saj je župan odločil o pravici posameznika. To pa pomeni poseg v pravico do pritožbe ( 25. člen Ustave Republike Slovenije), ki je dopusten samo z zakonom, kadar tako določa Ustava ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine ( 2. odstavek 15. člena Ustave RS). Pravica do pritožbe je v skladu s 25. členom Ustave RS določena tudi v 2. odstavku 67. člena ZLS. Upravni spor, kot sredstvo za zagotavljanje sodnega varstva zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki je predviden v izpodbijani odločbi, zato ne more predstavljati nadomestila za pritožbo.

Na podlagi ugotovitve, da izpodbijane odločbe ni izdal pristojen organ je sodišče odločbo tožene stranke v izpodbijanem delu odpravilo po 1. točki 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popr. in 70/00 - ZUS). Za odločanje v tej zadevi je pristojna občinska uprava, predstojnik le-te pa je po 2. odstavku 49. člena ZLS župan. Zato sodišče, na podlagi 2. odstavka istega člena vrača zadevo županu, ki je dolžan poskrbeti, da bo občinska uprava v roku določenem v 3. odstavku 60. člena ZUS, izdala v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZLS prvostopno odločbo.

Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo le zakonitost izpodbijanega dela odločbe tožene stranke, po 3. odstavku 23. člena, v takem primeru trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, stroškovni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.