Administrative court dismisses appeal on merits but remands case due to insufficient reasoning in lower decisions.

Tožbi se ugodi. Odločba Županje Mestne občine A št. ... z dne ... se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

[JEDRO]

Plačila v zvezi s priključevanjem objekta na javne inštalacije so stroški priključitve in ne akontacija komunalnega prispevka.

[OBRAZLOŽITEV]

Z odločbo, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo proti odločbi Mestne uprave Mestne občine A št. ... z dne..., s katero je bilo tožniku v zvezi z legalizacijo stanovanjske hiše in garaže naloženo plačilo komunalnega prispevka v znesku 2.667.126,00 SIT in s katero je bila nadomeščena prejšnja odločba iste Uprave št. ... z dne ..., ki pa je tožniku nalagala plašilo zneska 5.332.366,00 SIT. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe navaja, da je bil tožniku komunalni prispevek odmerjen v skladu s 4. in 6. členom Odloka o komunalnem prispevku za Mestno občino A (Uradni list RS, št. 36/00) ob upoštevanju površine stavbnega zemljišča, bruto površine tožnikovega objekta in dejanske opremljenosti stavbnega zemljišča z javno infrastrukturo. Dalje je bil pri odmeri upoštevan novelirani investicijski program, ki se nanaša na zadevno območje urejanja (BBB d.o.o., oktober 2001) in je za tožnika ugodnejši. Tožena stranka je tožnikove pritožbene ugovore, da je že pred leti plačal prispevek za gradnjo zaklonišč ter odškodnino za spremembo namembnosti zemljišča, zavrnila z obrazložitvijo, da navedeni dajatvi nista setavni del komunalnega prispevka, zato teh plačil pri odmeri slednjega ni mogoče upoštevati. Pritožbeni ugovor, da je tožnik ob priključevanju na javno infrastrukturo že plačal del prispevka, pa je zavrnila z ugotovitvijo, da je ta plačila plačal za izvedbo priključkov in ne kot del komunalnega prispevka. Tudi premoženjskega stanja tožnika ni bilo mogoče upoštevati, ker za to ni pravne podlage, zato je njegovo pritožbo zavrnila.

Tožnik v tožbi uveljavlja razlog neenakopravnega obravnavanja glede na druge zavezance za plačilo komunalnega prispevka na območju C. Navaja, da so drugi zavezanci za plačilo komunalnega prispevka s tega območja pri podobnih obračunskih osnovah, kot so tožnikove, plačali znesek 500.000 do 700.000, 00 SIT, zato meni, da je njegov komunalni prispevek odmerjen previsoko. Ne strinja se tudi z neupoštevanjem plačanega prispevka za gradnjo zaklonišč ter nadomestila (odškodnine) za spremembo namembnosti zemljišča, saj prvega drugi investitorji niso plačali, nadomestilo pa je bilo tedaj sestavni del komunalnega prispevka, poleg tega pa je imelo njegovo zemljišče po planskih aktih že tedaj status stavbnega zemljišča. Tožnik smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano določbo odpravi.

Tožena stranka je predložila upravne spise, v odgovoru na tožbo pa s sklicevanjem na tedanje predpise natančneje pojasnjue razloge za svoji stališči, da prispevka za gradnjo zaklonišč in odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč ni mogoče upoštevati pri odmeri komunalnega prispevka. Novelirani program komunalnega opremljanja je bil pri tožniku upoštevan zato, da ne bi bil obravnavan neenako v primerjavi s sokrajani.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v postopku.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih uveljavlja tožnik (prvi odstavek 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

Sodišče se v celoti strinja s stališči tožene stranke, da prispevka za izgradnjo zaklonišč ter odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča ni mogoče upoštevati kot del plačila komunalnega prispevka. Navedeni dajatvi sta bili tožniku naloženi po posebnih predpisih, ki jih je tožena stranka navedla v odgovoru na tožbo, ki je bil tožniku posredovan v sodnem postopku, zato jih sodišče tu ne navaja. Prav tako se sodišče strinja z njenim stališčem, da socialno stanje zavezanca ne more vplivati na odmero prispevka, in z njeno ugotovitvijo, da so plačila v zvezi s priključevanjem tožnikovega objekta na javne inštalacije predstavljala stroške priključevanja in ne akontacije komunalnega prispevka.

To, da je šlo za stroške priključevanja, namreč zanesljivo izhaja iz listin, ki jih je v upravnem postopku predložil tožnik in se nahajajo med upravnimi spisi. Kolikor tožnik v tožbi ugovarja katerim izmed navedenih stališč tožene stranke, so tožbeni ugovori po presoji sodišča neutemeljeni. Ne glede na navedeno pa je moralo sodišče tožbi ugoditi, ker niti odločba upravnega organa prve stopnje niti odločba tožene stranke nista obrazloženi v takšnem obsegu, da bi bilo zakonitost odmere komunalnega prispevka mogoče preizkusiti na podlagi predpisov, ki so v tem pogledu relevantni, zlasti na podlagi Odloka o komunalnem prispevku za Mestno občino A (Uradni list RS, št. 36/00; dalje Odlok).

Iz obeh navedenih odločb izhaja, da naj bi bila višina prispevka določena na podlagi noveliranega programa komunalnega urejanja, vendar ni pojasnjeno, kolikšni so stroški predvidenega komunalnega urejanja in po kakšnem merilu so naloženi tožniku. Iz razlogov v odločbi tožene stranke bi bilo dalje mogoče sklepati, da je sklicevanje na progam opremljanja pravno nesprejemljivo, saj odločba navaja, da je odmera oprta na 4. in 6. člen Odloka. Določbe teh dveh členov pa je glede na drugi odstavek 3. člena Odloka mogoče pri odmeri uporabiti le, če gre za komunalni prispevek, ki se odmerja na območju, za katero še ni vseh osnov za izdelavo programa opremljanja, kakor tudi na območjih, ki so komunalno opremljena.

V primerih iz drugega odstavka se, ob upoštevanju navedene določbe (in prvega odstavka 3. člena Odloka, ki je pravna podlaga za odmero prispevka na temelju programa opremljanja, ki ga izda župan), po mnenju sodišča odločba ne more hkrati sklicevati na program opremljanja in na določbe 4. člena Odloka, ne da bi bilo pojasnjeno, kateri del stroškov je odmerjen po določbah 4. člena Odloka in kateri po programu komunalnega opremljanja. Razlogi izpodbijane odločbe so v tem delu nepopolni, prav tako pa tudi iz obrazložitve odločbe organa prve stopnje ni mogoče ugotoviti, kako je prišel do različnih vrednosti postavk za odmero prispevka.

Ta odločba tudi nima priloženega tabelaričnega prikaza izračuna odmere, kot ga je imela prvotna odločba z dne ..., zato vse navedeno pomeni, da ni mogoče presoditi zakonitosti in pravilnosti sporne odmere.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. točko 1. odstavka 60. člena ZUS. Tožena stranka bo morala v nadaljevanju postopka zakonitost odločbe prve stopnje ponovno preveriti ob upoštevanju gornjih pripomb ter o pritožbi ponovno odločiti v roku iz tretjega odstavka 60. člena ZUS.