Supreme Court dismisses appeal; only original housing right holder at privatization law enactment can claim contribution return.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Povrnitev lastne udeležbe lahko zahteva imetnik stanovanjske pravice, ki je imel to pravico na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona in ki je imel zato tudi pravico do privatizacije stanovanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku tolarsko protivrednost 3.205 DEM in ji povrniti pravdne stroške. Ugotovilo je, da je bilo tožniku v letu 1967 dodeljeno dvosobno stanovanje v Ljubljani. Tedaj je plačal lastno udeležbo v znesku 10.000 din. To stanovanje je v letu 1991 prenesel na sina B., ki je postal imetnik stanovanjske pravice in je po uveljavitvi Stanovanjskega zakona stanovanje odkupil od tožene stranke pod pogoji, ki jih zakon določa za privatizacijo. Lastna udeležba, ki jo je plačal tožnik, tedaj v kupnini ni bila upoštevana. Sodišče je tožnika štelo za prejšnjega imetnika stanovanjske pravice in mu na podlagi 153. člena Stanovanjskega zakona prisodilo vtoževani znesek kot vrednost njegove lastne udeležbe.

Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo spremenilo in zavrnilo tožbeni zahtevek, tožniku pa naložilo povrnitev pravdnih stroškov. Sprejelo je stališče, da tožnika ni mogoče šteti za prejšnjega imetnika stanovanjske pravice v smislu 153. člena Stanovanjskega zakona. Ob uveljavitvi tega zakona je bil namreč imetnik stanovanjske pravice njegov sin, ki je na tej podlagi uveljavil pravico do odkupa stanovanja po 117. členu Stanovanjskega zakona.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje tako, da zavrne pritožbo in potrdi sodbo prve stopnje. Zdi se ji nesprejemljivo, da zato, ker ni kupec stanovanja, nima pravice do vrnitve lastne udeležbe. Poudarja, da tudi sinu kot kupcu stanovanja ta znesek ni bil vračunan v kupnino. Tako ostane lastna udeležba toženi stranki kljub jasni določbi 117. člena Stanovanjskega zakona.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pravica do vrnitve lastne udeležbe je v jasni zvezi s pravico do odkupa stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona (v nadaljnjem SZ) o privatizaciji stanovanj.

Po 117. členu SZ, ki ureja dolžnost prodaje stanovanj imetnikom stanovanjske pravice, se pri kupnini upošteva nevrnjena lastna udeležba. S to določbo je tudi opredeljeno, kdo je prejšnji imetnik stanovanjske pravice. To je oseba, ki je na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona imela to pravico. Na to se navezuje določba 153. člena SZ, po kateri ima pravico do povrnitve lastne udeležbe prejšnji imetnik stanovanjske pravice, ki v roku iz 123. člena ni odkupil stanovanja. Iz 153. in 117. člena SZ torej sledi, da lahko zahteva povrnitev lastne udeležbe imetnik stanovanjske pravice, ki je imel to pravico na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona in ki je imel zato tudi pravico do privatizacije stanovanja. Tožnik ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona dne 19.10.1991 (Ur.l. RS št. 18/91) ni bil več imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, ker je to pravico prenesel na sina B., kateremu je na tej podlagi Mestni sekretariat za stanovanjsko gospodarstvo Mesta Ljubljane z odločbo št... z dne 9.1.1991 dodelil to stanovanje. Zato tožnik ni imel niti pravice do odkupa stanovanja, niti pravice do povrnitve lastne udeležbe.

Sodba druge stopnje je pravilna. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).