Court dismisses tax appeal ruling that debt reduction constitutes taxable income even without cash receipt.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Zato, da se ji obračuna in naloži v plačilo davek od osebnih prejemkov. Ni bistveno, da tožnica ni prejela denarja v fizični obliki. Njen prejemek je v zmanjšanju obveznosti za vračilo. Tožnik kot izplačevalec pa je dolžan, skladno s 114. členom Zakona o davčnem postopku, obračunati in plačati davek po odbitku tudi, če osebnega prejemka ali drugega dohodka ne izplača v denarju.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika proti odločbi Davčnega urada A, s katero je le-ta v postopku inšpiciranja pravilnosti in zakonitosti obračunavanja davkov in prispevkov za leto 1997 tožeči stranki naložil v točki I/1 izreka, da plača davek od dobička pravnih oseb za leto 1997 v znesku 1 048 662,00 SIT, skupaj z zamudnimi obrestmi, v točki I/2, da plača zamudne obresti od premalo plačanih akontacij davka od dobička za leto 1998 in v točki I/3, da plača davek od osebnih prejemkov za leto 1997 v skupnem znesku 11 133 828,00 SIT, obračunan po stopnji 25% od obrutenih prejemkov v višini 44 535 313,30 SIT in pripadajoče zamudne obresti.

V točki II izreka je določil še rok za izvršitev naloženega in navedel posledice, če tožnik naloženega ne izpolni. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne oporeka odločitvi prvostopnega organa v zvezi z naloženim davkom od dobička pravnih oseb, ampak samo v tistem delu, ki se nanaša na davek od osebnih prejemkov. V tej zvezi pa tožena stranka meni, da je odločitev prvostopnega organa pravilna. Iz dejanskega stanja, ki ni sporno, namreč izhaja, da je tožnik na podlagi listin, ki nimajo učinka javnih listin, v svojih poslovnih knjigah izkazal vrednost osnovnega sredstva v znesku 33 000 000,00 SIT, s tem da sta bila (po kupoprodajni pogodbi med BB kot prodajalko in tožnikom kot kupcem nepremičnine) posojilo prodajalki v istem znesku in kupnina pobotana.

Ker pa prenos lastninske pravice na nepremičnini s fizične na pravno osebo ni bil izvršen, kot bi moral biti po sklenjeni pogodbi, je prvostopni organ znesek 33 000 000,00 SIT pravilno opredelil kot druge prejemke fizičnih oseb in pri tem izhajal iz dejanskega lastništva nepremičnin po zemljiškoknjižnem izpisku. Iz ugotovljenega dejanskega stanja tako izhaja, da je tožnik v svojih poslovnih knjigah zmanjšal terjatev do prodajalke za 33 000 000,00 SIT. Zato po mnenju tožene stranke ne drži pritožbena trditev, da ni prišlo do pobota kupnine z dolgom, saj navedene ugotovitve temeljijo na tožnikovi dokumentaciji oziroma poslovnih knjigah.

Prejemki po pogodbi v skupnem znesku 33 000 000,00 SIT tako predstavljajo druge osebne prejemke Angele Zakelšek iz 4. alinee prvega odstavka 15. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 do 68/96 - v nadaljevanju: ZDoh), od katerih se po 5. alinei prvega odstavka 16.člena in po četrtem odstavku 18. člena istega zakona obračunava davek od osebnih prejemkov po stopnji 25%.

Tožnik je vložil najprej tožbo zaradi molka tožene stranke o njegovi pritožbi in nato tožbo razširil na izpodbijano odločbo. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov in predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži, da tožeči povrne njene stroške postopka. Tudi v tožbi izpodbija samo tisti del odločitve, ki se nanaša na davek od osebnih prejemkov. Meni, da v konkretnem primeru ne gre za drug prejemek fizične osebe, ampak za posojilo. Iz dokumentacije tožnika je razvidno, da je BB dolgovala in da še vedno dolguje tožeči stranki več kot 33 000 000,00 SIT v obliki posojil. Ob prodaji 1/2 nepremičnine tožeči stranki se je kupnina pobotala z njenim dolgom do tožnika. To pomeni, da se je njena obveznost iz naslova posojil zmanjšala za 33 000 000,00 SIT. Potem pa je tožena stranka pri pregledu ugotovila, da ni bil izvršen prenos lastninske pravice na kupca. To pomeni, da ni prišlo do pobota kupnine s posojilom. Ker do pobota kupnine s posojilom ni prišlo, se vzpostavi prejšnje stanje, po katerem prodajalka še vedno dolguje tožniku znesek 33 000 000,00 SIT. Stališče davčnega organa, da gre v opisanem primeru za drug prejemek fizičnih oseb, je po mnenju tožnika napačen, saj BB ni prejela ali zadržala nobenega denarja. Najprej se je kupnina pobotala s posojilom in s tem zmanjšala njena obveznost iz naslova posojila, nato pa se je obveznost iz posojila ponovno vzpostavila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik izpodbija sicer celo odločitev tožene stranke, vsebinsko pa napada, tako kot v pritožbi, samo tisti del odločitve, ki se nanaša na plačilo davka od osebnih prejemkov.

V tem pogledu pa med strankama ni sporna vsebina sklenjenih pogodb o nakupu poslovno-stanovanjskega objekta. Spora tudi ni, da se je ob sklenitvi pogodbe kupnina za nepremičnino pobotala z dolgom prodajalke (BB) iz naslova posojil in da se je zato njena obveznost iz tega naslova zmanjšala za znesek kupnine (33 000 000,00 SIT). Hkrati pa je bilo v postopku kot nesporno ugotovljeno tudi, da prenos nepremičnine s prodajalke BB na kupca - tožnika po sklenjenih pogodbah ni bil opravljen. To pa tudi po presoji sodišča pomeni, da ni bilo dejanske podlage za zmanjšanje terjatve do prodajalke, ki je bilo po že navedenem nesporno opravljeno in je zato nelogična in tudi sama s sabo v nasprotju nadaljnja tožnikova navedba, da že zato, ker ni bil prenos lastninske pravice na nepremičnini izvršen, "ni prišlo" do pobota kupnine s posojilom. Ustrezna knjiženja v poslovnih knjigah so bila namreč, po že povedanem, nesporno opravljena. Tako izhaja tudi iz analitičnega konta 17301 Kratkoročna posojila, ki ga tožnik (v fotokopiji) prilaga tožbi. Čim pa je tako, je davčni organ zmanjšanje terjatve do prodajalke upravičeno štel za njen (drug) osebni prejemek in je torej pravilna odločitev, da se iz tega naslova tožniku obračuna in naloži v plačilo davek od osebnih prejemkov. Pri tem ni bistveno, da tožnica ni prejela denarja v fizični obliki. Njen prejemek je v zmanjšanju obveznosti za vračilo. Tožnik kot izplačevalec pa je dolžan, skladno s 114. členom Zakona o davčnem postopku, obračunati in plačati davek po odbitku tudi, če osebnega prejemka ali drugega dohodka ne izplača v denarju.

V ostalem pa sodišče, pri preizkusu izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti, nepravilnosti in nezakonitosti tudi ni našlo.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.