Appeal dismissed; victim status denied because refugee status duration under ZZZV was less than three months.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Če begunstvo iz razlogov, ki so določeni v 4. odstavku 2. člena ZZVN, ni trajalo najmanj tri mesece, prosilcu statusa žrtve vojnega nasilja že zato ni mogoče priznati statusa.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote A, Izpostava B, št. ... z dne ..., s katero je upravna enota zavrnila tožnikov zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožniku sicer verjeti, da je med 2. svetovno vojno doživljal strah in pomanjkanje, ter da je moral iz vasi E pri A večkrat bežati, še zlasti od avgusta 1944 do konca vojne, kajti iz izjav prič C.C. in D.D. povzema, da so Nemci avgusta 1944 požigali po E, ker so se v vasi zadrževali partizani, s katerimi so vaščani sodelovali. Toda iz izjav prič tudi izhaja, da hiša družine F ni bila požgana, temveč le delno uničena, tako da je tožnik z ostalimi člani družine ostal na domačiji ves čas vojne, ter se le ob hajkah začasno umaknil. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja tudi tožena stranka (enako kot organ prve stopnje) meni, da tožnik ni dokazal, da je bil med vojno nasilno pregnan s svojega doma zaradi razlogov, določenih v 4. odstavku 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95 do 110/02), to je, da je bil zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja v NOB nasilno pregnan s svojega doma, oziroma da je bil pregnan zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja stanovanjske hiše tožnikove družine, ter se zaradi tega ni mogel vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece. Iz navedenih razlogov je tožnikovo pritožbo zavrnila.

Tožnik se z odločbo tožene stranke ne strinja, ker meni, da je upravičen do priznanja statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Sklicuje se na to, da je cela njegova družina pomagala partizanom tako s hrano, kot z zatočiščem. Zlasti obdobje od 6. 8. 1944 do konca vojne so preživeli težko zaradi bežanja, strahu in pomanjkanja, saj so Nemci večkrat prišli v hišo in poizvedovali za partizani ter grozili, da bi družino pobili in hišo požgali, če bi jih našli. Le nekatere srečne okoliščine, ki jih navaja v tožbi, so prispevale k temu, da jim niso požgali domačije, oziroma da očeta niso ubili Italijani. Tožnik zato smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, pri čemer poudarja, da še danes čuti posledice vojne in da verjetno tudi njegove bolezni izhajajo iz tega.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo povzela razloge izpodbijane odločbe in predlaga naj sodišče tožbo zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da je morala družina tedaj še mladoletnega tožnika večkrat bežati s svojega doma zato, ker so Nemci ogrožali prebivalstvo E nad A zaradi njegovega sodelovanja s partizani. Ni pa tudi spora o tem, saj tega tožnik ne uveljavlja, da je beg družine z domačije v kateremkoli primeru trajal daljši čas oziroma najmanj tri mesece, kot ZZVN v 4. odstavku 2. člena določa obdobje bega kot pogoj za priznanje statusa begunca iz razlogov, ki jih ob sklicevanju na to zakonsko določbo v svoji odločbi navaja tožena stranka in jih sodišče povzema zgoraj. Že iz razloga, ker tožnik izpolnitve tega časovnega pogoja ni izkazal, je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Zato je bilo treba tožbo zavrniti na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno.

V zvezi s tožbenimi izvajanji sodišče pripominja, da sicer ne dvomi v tožnikove trditve, da je bilo njegovo življenje in življenje družine med vojno težko, vendar pa mora poudariti, da to dejstvo samo po sebi po ZZVN še ne predstavlja podlage za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.