Sale of social housing to former tenant requires strict adherence to specific statutory provisions.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the applicant's revision against the second-instance court's decision rejecting the sale of a social housing unit. The applicant argued that the defendant lacked standing to sell the unit, claiming it should be sold back to the former tenant under specific privatization rules. The court held that because the unit was officially registered as a 'housekeeper's dwelling' on the date the Social Housing Act came into force, the sale could only proceed under the strict conditions of Article 129(3) of that Act, which limits the owner's obligation to sell to offering the purchase of another suitable unit.
Legislator headnote
AI generatedArticle 129(3) of the Social Housing Act; Article 16 of the Law on Housing Relations; Article 40 of the Law on Housing Relations; Article 8(4) of the Social Housing Act: Where a dwelling is registered as a housekeeper's dwelling on the effective date of the Social Housing Act, the owner's obligation to sell is restricted to offering the purchase of another suitable unit, and the former tenant's status as a housekeeper remains valid for the purpose of determining the applicable sale procedure.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
[JEDRO]
Lastninjenje stanovanja, ki je na dan uveljavitve SZ evidentirano kot hišniško, lahko poteka - če je na njem ugotovljena stanovanjska pravica - le po določbah 3. odstavka 129. člena SZ.
[OBRAZLOŽITEV]
Tožnik je s tožbo zahteval, da mu tožena stranka proda dvosobno stanovanje v stanovanjski stavbi v Ljubljani, po ceni in pod pogoji, ki jih določa Stanovanjski zakon. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo tožnikovo pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.
Proti sodbi sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Hišniško stanovanje je bilo po določbi 40. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih službeno stanovanje.
Pravico do njegove začasne uporabe je lahko pridobila le oseba, ki je opravljala takšna dela v hiši, v kateri je stanovanje. Stanodajalec za takšna stanovanja je bila po letu 1974 samoupravna enota za gospodarjenje s stanovanjskim skladom v družbeni lastnini.
Stanovanjski zakon je družbeno lastnino ukinil in vsa stanovanja ter stanovanjske hiše privatiziral. Občina je z dnem uveljavitve stanovanjskega zakona postala tudi lastnica stanovanj stanovanjskih podjetij, torej tudi bivših hišniških stanovanj. Vendar pa občina ne opravlja več dejavnosti bivših stanovanjskih podjetij, saj je ta dejavnost prešla na upravnika stanovanjske hiše (28. člen Stanovanjskega zakona). Po izvoru hišniška stanovanja, katerih stanodajalec so bila bivša stanovanjska podjetja, so z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona izgubila status službenih stanovanj. Občine so jih dolžne prodati bivšim hišnikom. Če pa je sporno stanovanje še vedno hišniško stanovanje, je vprašljiva pasivna legitimacija tožene stranke.
Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).
Revizija ni utemeljena.
Sporno stanovanje je tožniku bilo dodeljeno za opravljanje službene dolžnosti hišnika (16. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih - Ur. list SRS, št. 18/74 in št. 10/76) in je pridobil na njem stanovanjsko pravico v skladu s stanovanjsko pogodbo z dne 11.3.1980. Status imetnika stanovanjske pravice je tožnik na stanovanju ohranil ne glede na določbo 40. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1982 (Ur. list SRS, št. 35/82), ki je na takem stanovanju omogočal le pravico do začasne uporabe. Tožena stranka je po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona (SZ - Ur. list RS, št. 18/91) postala lastnica stanovanja. To velja ob sprejetih dejanskih ugotovitvah, po katerih je tožniku bilo stanovanje dodeljeno za opravljanje službene dolžnosti. Po določbi tretjega odstavka 129. člena SZ pa tožena stranka kot lastnica, stanovanja ni dolžna prodati: ob ustreznem zahtevku je namreč dolžna omogočiti le nakup drugega primernega stanovanja.
Opisana pravna razlaga temelji na ugotovljenih dejstvih, ki jih revizijsko ni mogoče preizkušati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Ne glede na to, da tožnik ne opravlja več hišniških del, je po dejanskih ugotovitvah, sprejetih v izpodbijani sodbi, stanovanje ob uveljavitvi SZ (oktober 1991) še vedno bilo evidentirano kot hišniško stanovanje. Izvedba njegovega lastninjenja tako ne more mimo omenjene določbe 129. člena SZ, kar potrjuje pravno pravilnost razlogov izpodbijane sodbe.
Revizija pa je nejasna v trditvi o morebitni zgrešenosti pasivne legitimacije - kar naj bi veljajo za primer, da je sporno stanovanje ob uveljavitvi SZ bilo hišniško stanovanje. Taka pravna argumentacija namreč tožniku ni v prid. Vsebinsko se naslanja na določbo četrtega odstavka 8. člena SZ, po kateri so solastniki stanovanjske hiše tudi solastniki hišniškega stanovanja. Stališče pripelje do sklepanja, da je tožnik tožil napačno stranko in do rezultata, ki je izpodbijanemu enak.
Izpodbijani sodbi po povedanem ni mogoče očitati niti nepravilnosti, ki jih zatrjuje revizija, niti napak, na katere mora po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).