Administrative court dismisses tax authority appeal due to failure to address business bookkeeping arguments. The court ruled the second-instance decision was illegal because the tax authority ignored the taxpayer's defense regarding proper bookkeeping. Consequently, the case was remanded for a new proceeding where the authority must address all contested points. The court held that administrative bodies must evaluate every argument raised by the taxpayer in the second instance. This decision reinforces the requirement for thorough reasoning in administrative rulings. The taxpayer's claim for reduced tax liability was upheld by overturning the lower court's rejection. The ruling emphasizes the duty of administrative organs to consider all relevant facts and arguments. The court found the tax authority's decision flawed due to incomplete reasoning on bookkeeping issues. The case highlights the importance of addressing all defenses in administrative tax proceedings. The judgment ensures taxpayers receive fair consideration of their arguments. The court ordered the tax authority to reconsider the case with proper justification.

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije št. 415-134/00 z dne 8. 9. 2003 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

[JEDRO]

Tožena stranka se v obrazložitvi svoje odločitve sklicuje na podatke (pri)tožnice iz analize prometa, ki naj bi zgolj potrdile ugotovitve prvostopnega organa, da je v napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1998 izkazala prenizke prihodke, pri tem pa niti ne pove, na kakšni podlagi je davčni organ povečal prihodke niti se ne opredeli do same višine tako ugotovljenih prihodkov. Tožeča stranka, pa tudi prvostopni organ se v zvezi z vodenjem poslovnih knjig tožnice nista opredeljevala v smislu ugotavljanja, ali so knjige pravilno vodene oz. kje so nepravilnosti, kar bi bilo lahko podlaga za pristop k oceni (39. člen Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 18/96 do 91/98, dalje ZDavP). Tožena stranka ni odgovorila na te pritožbene navedbe in je s tem kršila tudi določbo 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. UP-I/990633 z dne 20. 1. 2000, s katero je prvostopni organ odmeril premalo plačani prometni davek s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, skupaj v višini 259.485,00 SIT in sicer po 20 % stopnji tarifne št. 1 Tarife davka od prometa proizvodov v znesku 79.473,00 SIT, po 10 % stopnji tarifne št. 2 Tarife davka od prometa proizvodov v znesku 42.958,00 SIT, po 5 % stopnji tarifne št. 3 Tarife davka od prometa proizvodov v znesku 83.768,00 SIT, po 32 % stopnji tarifne št. 4 Tarife davka od prometa proizvodov v znesku 8.592,00 SIT, skupaj 214.791,00 SIT ter zamudnih obresti v znesku 44.694,00 SIT od 20. 1. 1999 do 21. 1. 2000, dalje pa do plačila, z rokom izvršitve 30 dni in grožnjo prisilne izterjave v primeru neizvšitve, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe.

Tožena stranka povzema ugotovitve prvostopnega organa, ki je pri preverjanju prihodkov od prodaje, opravil preračun porabe nabavljenega trgovskega blaga ter ugotovil višje prihodke, kot jih je tožnica izkazala v svojih poslovnih knjigah oz. v napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti. Po podatkih iz davčne napovedi je dosežena marža v povprečju znašala 12 %, iz podatkov v poslovnih knjigah pa izhaja, da je bila marža v začetni zalogi (ki je izkazana samo za prodajalno v B) 40 %; v končnih zalogah v prodajalni C 23 %, v prodajalni v B 44 %, v prodajalni diskont D pa 31 %. Prvostopni organ je pri preverjanju prihodkov po kopijah dnevnih izkupičkov ugotovil, da je tožnica v trgovski knjigi knjižila izkupičke, znižane za popuste in za isti znesek znižala nabavno vrednost, prometni davek in vrednost s prometnim davkom. Upoštevaje odobrene popuste in podpovprečno maržo pri posameznih artiklih je prvostopni organ na podlagi tožničinih podatkov ugotovil, da je bila pri prodaji dosežena povprečna 17 % marža ter je na tej podlagi glede na nabavno vrednost ugotovil višje prihodke od prodanega blaga (v višini 102.828.270,00 SIT) in izračunal razliko neplačanega prometnega davka v znesku 214.791,00 SIT. Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ upoštevaje tožničine podatke o maloprodajni nabavni vrednosti nabave in vračunanem prometnem davku iz analize prometa in nabave po nabavni vrednosti iz knjige prihodkov in odhodkov ugotovil, da je maloprodajna vrednost nabave v letu 1998 znašala 127.401.443,00 SIT, vračunani prometni davek 8.172.425,00 SIT, nabava po prodajni vrednosti brez prometnega davka 119.229.018,00 SIT, nabava po nabavni vrednosti 101.699.927,00 SIT, kar pomeni, da je tožnica v povprečju za vse tri prodajalne obračunavala 17 % maržo. Po mnenju tožene stranke to pomeni, da tožničini podatki potrjujejo ugotovitve prvostopnega organa, da je v napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1998 izkazala prenizke prihodke. Zato je prvostopni organ, ker je ugotovil prihodke, ki jih tožnica ni napovedala, te prihodke utemeljeno prištel k napovedanim in od slednjih utemeljeno odmeril prometni davek, tožnica pa konkretnih pripomb zoper odmero prometnega davka nima. Na drugačno odločitev pa ne vplivajo tožničini ugovori, da ima v vseh prodajalnah zagotovljeno računalniško obdelavo nabave in prodaje, obračun prometnega davka in trgovske knjige.

Tožnica je najprej vložila tožbo zaradi molka organa (2. odstavek 26. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS), ki jo je po izdaji drugostopne odločbe razširila tudi na slednjo. Odločbo izpodbija iz razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil postopka. Niti prvostopni organ niti tožena stranka ne navajata dejanskega stanja za svoj zaključek, da višina prihodkov, ki jih je tožnica navedla v napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1998, ni pravilna. Tožena stranka navaja le analizo prometa in nabave, pri tem pa ne pojasni, iz katerih podatkov v analizi sledi ugotovitev, da je tožnica za leto 1998 prijavila za več kot 3 milijone premalo prihodkov, zato se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih v obrazložitvi njene odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni priglasilo svoje udeležbe v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke nezakonita zaradi nepopolne in pomanjkljive ugotovitve dejanskega stanja, kršena pa so bila tudi pravila postopka. Tožena stranka navaja, da je prvostopni organ upoštevaje tožničine podatke o maloprodajni vrednosti nabave in vračunanem prometnem davku iz analize prometa ter nabave po nabavni vrednosti iz knjige prihodkov in odhodkov ugotovil, da je tožnica v povprečju za vse tri prodajalne obračunavala 17 % maržo, ter da je v napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1998 izkazala prenizke prihodke.

Tožena stranka se sklicuje na podatke, ki izhajajo iz analize prometa za leto 1998, ki jo je tožnica predložila s pripombami na zapisnik, nestrinjajoč se s poslovnim rezultatom prvostopnega organa po prvotnem zapisniku. Navedeni podatki naj bi po mnenju tožene stranke potrdili ugotovitve prvostopnega organa, da je pri prodaji dosežena povprečna marža 17 % in ne 12 %, kot izhaja iz napovedi tožnice. Po presoji sodišča pa tega bistvenega dejstva, od katerega je odvisno, ali je tožnica dolžna plačati tudi razliko prometnega davka, sploh ni mogoče preizkusiti.

Tožena stranka se v obrazložitvi svoje odločitve sklicuje na podatke (pri)tožnice iz analize prometa, ki naj bi zgolj potrdile ugotovitve prvostopnega organa, da je v napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1998 izkazala prenizke prihodke, pri tem pa niti ne pove, na kakšni podlagi je davčni organ povečal prihodke niti se ne opredeli do same višine tako ugotovljenih prihodkov. Tožnica je že v pripombah na zapisnik zatrjevala, da je vodila vse zahtevane poslovne knjige, na podlagi katerih je možno ugotoviti dejansko gibanje blaga v vseh poslovalnicah, povsem enako pa je tožnica navajala tudi v pritožbi in sedaj tožbi.

Tožeča stranka, pa tudi prvostopni organ se v zvezi z vodenjem poslovnih knjig tožnice nista opredeljevala v smislu ugotavljanja, ali so knjige pravilno vodene oz. kje so nepravilnosti, kar bi bilo lahko podlaga za pristop k oceni (39. člen Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 18/96 do 91/98, dalje ZDavP). Tožena stranka ni odgovorila na te pritožbene navedbe in je s tem kršila tudi določbo 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP). Po 2. odstavku 254. člena ZUP se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe, kar pomeni, da mora pritožbeni organ presoditi v okviru pritožbenih navedb zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe in v obrazložitvi navesti, katere pritožbene navedbe so utemeljene in katere niso.

Okoliščina, ki vpliva na odločitev, ali je tožnica plačala pravilno višino prometnega davka, je odvisna tudi od ugotovitve, ali je pravilno vodila poslovne knjige in evidence, kot ji nalaga ZDavP (27. člen) in tudi posebni predpisi, kot npr. Pravilnik o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika (Uradni list RS, št. 5/95, 76/97, 86/98). Davčni zavezanci, ki računalniško obdelujejo podatke, morajo na zahtevo davčnega organa zagotoviti izpis in preizkušanje ustreznosti računalniško obravnavanih podatkov in dati na voljo dokumentacijo, iz katere je razviden popolni opis dela računovodskega sistema in kjer so razvidni podsistemi in datoteke računovodskega sistema (29.

člen ZDavP). Iz ugotovitev davčnih organov pa ni razvidno kako je tožnica vodila poslovne knjige in evidence. Obrazložitev odločbe pa mora vsebovati vse okoliščine in razloge, ki so pomembne za odločitev (214. člen ZUP).

Ker je glede na navedeno, po presoji sodišča, odločba tožene stranke nezakonita, jo je sodišče odpravilo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 2. in 3. odstavka istega člena, pri čemer bo tožena stranka upoštevala stališče sodišča, izraženega v tej sodbi.