Administrative court dismisses appeal where administrative decision was not issued due to coercion or other impermissible acts.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Ničnostni razlog po 5. točki 279. člena ZUP je podan, če je odločba izdana kot posledica nedovoljenega ravnanja, torej če je bilo nedovoljeno dejanje nekoga drugega usmerjeno na upravni organ oziroma uradno osebo, ki je v posledici takega nedovoljenega dejanja izdala upravno odločbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Upravne enote A št. DEN-351-636-586/93-MLR z dne 16. 9. 2002, s katero je prvostopni organ po uradni dolžnosti izrekel svojo delno odločbo št. DEN-351-636-586/93-MLR z dne 21. 9. 2001, v delu glede odločitve o nepremičnini parc. št. 24 k.o. B, za nično. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe ocenjuje, da bi za odločitev prvostopnega organa, da je denacionalizacijska odločba, s katero je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo parc. št. 24 z utemeljitvijo, da njen prejšnji lastnik ni denacionalizacijski upravičenec, ker mu posest podržavljene parcele ni bila odvzeta po predpisu iz 3. ali 4.

člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), nična iz razloga po 5. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUUP), moralo biti nesporno ugotovljeno, da je bila denacionalizacijska odločba izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Prvostopni organ bi torej odločbo moral izdati zaradi tega, ker je bil v to prisiljen z nedovoljenim oziroma nezakonitim dejanjem. Pojasnjuje, da določbe 3., 4., 31. in 32. člena v zvezi z 9.

členom ZDen niso bile natančne in so zato bile glede njihove uporabe možne različne razlage. Ustavno sodišče Republike Slovenije pa je v svoji odločbi št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002 odločilo, da ti členi niso v nasprotju z ustavo, če se razlagajo tako, kot je v odločbi pojasnjeno. S tem je zapolnilo vrzel glede vprašanja upravičenosti bivših lastnikov do denacionalizacije stavbnega zemljišča in je bila tako negirana dotedanja sodna praksa. Vendar pa razlaga nejasnih in nepreciznih členov ZDen v odnosu na odločbo ustavnega sodišča ne pomeni prisiljevanja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljena dejanja v smislu 5. točke prvega odstavka 279.

člena ZUP. Za prisilo ne gre niti v primeru, ko je upravni organ vezan na stališča in napotke sodišča v konkretnem primeru, saj je tudi v tem primeru zakonitost podvržena presoji inštančnega sodišča in v končni fazi, na podlagi ustavne pritožbe, ustavnega sodišča. Tožniki pa niso izrabili možnosti sprožitve upravnega spora. Po mnenju tožene stranke tudi v primerih, ko se sicer negativne posledice za stranko ne dajo odpraviti po drugi poti, ni možno po prosti presoji uporabljati predvidenih pravnih sredstev in jih od primera do primera različno tolmačiti.

V interesu pravne varnosti namreč pravnomočnost sanira tudi morebitne napake v postopku. V konkretni zadevi ni nobenega dokaza, da bi prvostopni organ svojo denacionalizacijsko odločbo izdal kot posledico nedovoljenega dejanja druge osebe, prvostopni organ tudi ni obrazložil, kdo in na kakšen način naj bi ga prisil z nedovoljenim dejanjem, da izda zavrnilno odločbo, niti da bi ga kdo v to prisilil. Trdil je, da je ustavno sodišče podalo obvezujočo razlago določb ZDen drugače, kot je bila izoblikovana v upravni in sodni praksi. Te ustavne odločbe pa v času izdaje denacionalizacijske odločbe ni bilo in za ta primer tudi ne more biti obvezujoča.

Tožeče stranke izpodbijajo odločbo tožene stranke zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in na njegovi podlagi sprejetega sklepa. V tožbi navajajo, da je prvostopni organ odločitev izrekel na podlagi 5. točke 279. člena ZUP in se pri tem skliceval na drugo nedovoljeno ravnanje, ki ga zakon ni posebej opredelil in ga je zato treba tolmačiti glede na okoliščine konkretnega primera. Takšen razlog pa je v obravnavanem primeru nesporno podan, saj je upravni organ izrekel za nično nezakonito odločbo, ki je bila sprejeta v nasprotju z ustavo in zakonom, težke posledice, ki so s tako odločitvijo nastale, pa ni mogoče odpraviti po drugi poti. Nedovoljeno ravnanje, ki je vplivalo na odločitev upravnega organa, je lahko posredno ali neposredno, gotovo pa je to vsako ravnanje, ki je vplivalo na izdajo nezakonite odločbe, torej tudi ravnanje, ki je vplivalo na odločitev prvostopnega organa. Tožena stranka je sedaj zadevo obravnavala tudi vsebinsko in dejansko stanje obravnavala povsem drugače kot v odločbi, s katero je zavrnila pritožbo zoper denacionalizacijsko odločbo. Tožniki poudarjajo, da je upravni organ prve stopnje prednostno izrekel denacionalizacijsko odločbo za nično, čeprav bi lahko vsebinsko obravnaval nesporno zadevo, ki je združena v istem postopku, kateri traja že od leta 1992, kar kaže, da je imel zelo tehten razlog za izrek ničnosti in je očitno ocenil, da so bili za takšno odločitev podani utemeljeni razlogi. Tožeče stranke predlagajo, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene trditve, sklicevala se na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku z vlogo št. U-A09-3010/2003-3-L z dne 25. 9. 2003.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba zakonita, odločitev pa utemeljena s pravilnimi razlogi. Na podlagi 5. točke 279. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 in 73/04) se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Pravilno je stališče tožene stranke, da se odločitev prvostopnega upravnega organa, sprejeta v odločbi z dne 21. 9. 2001, da se zahtevek za denacionalizacijo zavrne, in utemeljena z razlogi, kakršne je upoštevala tedanja upravno sodna praksa, ki pa jih je poznejša razlaga Ustavnega sodišča Republike Slovenije ovrgla, ne more šteti za nedovoljeno dejanje v smislu 5. točke 279.

člena ZUP. Ničnostni razlog po tej točki je podan, če je bila odločba izdana (tudi) kot posledica nedovoljenega dejanja, torej če je bilo nedovoljeno dejanje nekoga drugega usmerjeno na upravni organ oz. uradno osebo, ki je v posledici takega nedovoljenega dejanja izdala upravno odločbo. Zmotno je mnenje tožečih strank, da je to vsako posredno ali neposredno ravnanje, ki je vplivalo na izdajo nezakonite odločbe, torej v tem primeru nepravilna razlaga oz. uporaba materialnega prava (kot menijo tožeče stranke) oz. nedovoljeno dejanje upravnega organa (kot to navaja prvostopni organ v svoji odločbi).

Če bi bilo mogoče ta ničnostni razlog razlagati tako, bi bili vsi drugi zakonski izpodbojni razlogi nerelevantni, saj bi vsaka kršitev materialnega ali procesnega zakona s strani upravnega organa pomenila "nedovoljeno dejanje". Zato se sodišče strinja z razlago tožene stranke v izpodbijani odločbi, da uporaba materialnega prava v denacionalizacijski odločbi, ki je bila po poznejši odločbi ustavnega sodišča ugotovljena za zmotno, ni ničnostni razlog iz 5. točke 279. člena ZUP. O kakšnem nedovoljenem ravnanju drugega, ki bi imelo za posledico izdajo zavrnilne denacionalizacijske odločbe, pa niti v odločbi prvostopnega organa, niti v upravnih spisih, kot točno navaja tožena stranka, ni podatkov.

Na obstoj ničnostnega razloga ne more kazati prednostno odločanje prvostopnega upravnega organa, na kar opozarjajo tožniki v tožbi, ampak morajo biti za pravilno odločitev podane okoliščine, ki so po ZUP opredeljene kot ničnostni razlog. Tožena stranka pa je, po že navedenem, v izpodbijani odločbi pravilno ocenila, da le-ta ni bil podan, ni pa s tem odločala o vsebini same denacionalizacijske zadeve, kot to zmotno menijo tožniki.

Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, ter da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.