Investment tax relief denied for assets purchased before business registration under Slovenian Income Tax Act.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Po presoji sodišča je investicijsko olajšavo mogoče razumeti kot olajšavo, ki jo lahko uveljavlja samostojni podjetnik v okviru svoje dejavnosti, ko gre torej za investiranje denarnih sredstev samostojnega podjetnika v osnovna sredstva. V obravnavanem primeru pa gre za nakup tovornega vozila v času, ko kupec še ni bil registriran kot samostojni podjetnik.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, Izpostave B, št. 40411-0548/00-3-41-01/AP z dne 10. 10. 2000, s katero je bila tožniku od opravljanja dejavnosti avtoprevozništvo za leto 1999 ugotovljena davčna osnova v višini 2.260.549,00 SIT in odmerjen davek iz dejavnosti v znesku 398.822,00 SIT. Tožnik je v napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za obdobje od 18.

10. do 31. 12. 1999 uveljavljal znižanje davčne osnove po 48. členu Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 do 44/96, v nadaljevanju ZDoh) v višini 40 % investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva. Prvostopni organ tožniku navedene olajšave ni priznal. Tožena stranka odgovori tudi na pritožbene navedbe v zvezi z obrazložitvijo prvostopne odločbe in ugotovi, da se prvostopni organ sklicuje na ugotovitve zapisnika z dne 2. 10. 2000 in dopolnilnega zapisnika z dne 10. 10. 2000, v katerem je obravnaval podane pripombe. Tožnik je v postopku sodeloval, bil z rezultati ugotovitvenega postopka v celoti seznanjen in imel možnost, da se o ugotovitvah izjavi pred izdajo odločbe prve stopnje.

Ker je bil tožnik z razlogi odločbe kljub pomanjkljivi obrazložitvi v celoti seznanjen, pomanjkljivost obrazložitve po presoji tožene stranke ne predstavlja kršitve pravil postopka, zaradi katere bi bilo prvostopno odločbo treba odpraviti. Tožena stranka se z odločitvijo prvostopnega organa strinja in jo ocenjuje kot pravilno. Po določbi 1. odstavka 48. člena ZDoh lahko zavezanec v letni davčni napovedi uveljavlja znižanje davčne osnove v višini 40 % investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva, razen v osebna motorna vozila.

V obravnavanem primeru je tožnik uveljavljal znižanje davčne osnove za vlaganje v nakup tovornega vozila in priklopnega vozila, ki pa mu je organ prve stopnje ni priznal, ker gre za osnovno sredstvo, ki je bilo nabavljeno pred pričetkom opravljanja dejavnosti zavezanca. Tožnik je pričel z opravljanjem dejavnosti dne 18. 10. 1999, omenjena osnovna sredstva pa je nabavil dne 10. 9. 1999. Prvostopni organ je navedel, da je namen navedene olajšave znižanje davčne osnove za investirani znesek iz dobička, vendar največ v višini davčne osnove.

V skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi (SRS) 26.26. (pravilno 26.10) je investiranje spreminjanje denarnih sredstev v nedenarna. Osnovna sredstva, ki so nabavljena pred pričetkom opravljanja dejavnosti so zajeta v otvoritveni bilanci stanja in s tem datumom se prične obračunavati amortizacija. S takim stališčem se strinja tudi tožena stranka in še dodaja, da 48. člen zakona določa, da zavezanec lahko uveljavlja znižanje davčne osnove v letni davčni napovedi, ki jo skladno s 164. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99, v nadaljevanju ZDavP) zavezanec vloži za preteklo leto.

Davčni zavezanci obračunavajo in plačujejo davek od dohodkov iz dejavnosti za poslovno leto, ki je enako koledarskemu letu. Po povedanem tožnik v letni davčni napovedi ne more uveljavljati poslovnih dogodkov, ki se niso zgodili v času poslovanja, temveč pred pričetkom opravljanja dejavnosti.

Tožnik je vložil tožbo zaradi molka drugostopnega organa, ki pa jo je po izdaji izpodbijane odločbe razširil tudi na izdani akt. Tožnik vztraja pri stališču, da je upravičen do davčne olajšave. Noben pozitivni predpis ne postavlja kot pogoj za uveljavitev davčne olajšave predhoden vpis davčnega zavezanca v register samostojnih podjetnikov. Tega tudi ne more predpisati, saj mora davčni zavezanec pred vpisom v register samostojnih podjetnikov izkazati, da poseduje osnovna sredstva, ki so potrebna za to dejavnost, torej priklopno in tovorno vozilo. Gre namreč za investicijo, ki je izključno namenjena opravljanju obrtne dejavnosti in za investicijo, ki sicer ne bi bila opravljena, če ne bi bila potrebna prav zaradi te dejavnosti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi dejansko stanje ni sporno. Sporno je, ali lahko zavezanec uveljavlja davčno olajšavo iz 48.člena ZDoh za investicijo v opredmetena osnovana sredstva, ki jih je nabavil pred začetkom opravljanja svoje dejavnosti.

Po določbi 1. odstavka 48. člena ZDoh lahko zavezanec v letni davčni napovedi uveljavlja znižanje davčne osnove v višini 40 % investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva, razen v osebna motorna vozila. Gre za t.i. investicijsko davčno olajšavo, ki ima namen vzpodbujanja davčnih zavezancev v dodatna vlaganja. V obravnavanem primeru tožnik uveljavlja znižanje davčne osnove iz naslova nakupa tovornega in priklopnega vozila, ki ju je nabavil 10. 9. 1999, z dejavnostjo avtoprevozništva pa je začel 18. 10. 1999. Glede na navedeno gre torej za specifično situacijo, ko je tožnik še v času, ko ni imel registrirane samostojne dejavnosti, kupil tovorno vozilo in ga potem, ko je dejavnost že registriral, uveljavljal kot znižanje davčne osnove v višini 40% investiranega zneska v opredmetena osnova sredstva. Po presoji sodišča je investicijsko olajšavo mogoče razumeti kot olajšavo, ki jo lahko uveljavlja samostojni podjetnik v okviru svoje dejavnosti, ko gre torej za investiranje denarnih sredstev samostojnega podjetnika v osnovna sredstva. V obravnavanem primeru pa gre za nakup tovornega vozila v času, ko kupec še ni bil registriran kot samostojni podjetnik. Zato tudi po presoji sodišča tožnik ne more uveljavljati investicijske davčne olajšave za osnovna sredstva, ki jih je nabavil pred začetkom opravljanja dejavnosti. Ker gre v obravnavanem primeru za davčno ugodnost jo je mogoče uveljaviti le ob ozkem tolmačenju določbe 48.člena ZDoh. Ker ZDoh posebej oz. izrecno ne določa, da lahko davčni zavezanec v letni davčni napovedi uveljavlja znižanje davčne osnove tudi v primerih, kot je obravnavni, ko so sredstva kupljena pred začetkom opravljanja dejavnosti, je tudi po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna. Investicijska davčna olajšava iz 48. člena ZDoh je namenjena vzpodbujanju zavezancev k dodatnim vlaganjem, to je v situacijah, ko dobiček lahko usmerijo tudi v investicije. Naložba v osnovna sredstva je namenjena nabavi osnovnih sredstev z namenom razširitve poslovanja ali nadomeščanja starih osnovnih sredstev, v sferi opravljanja pridobitne dejavnosti. V obravnavanem primeru pa ne gre za tak primer, saj je tožnik sporna sredstva kupil že pred začetkom opravljanja svoje dejavnosti, zato ugodnosti iz 48.člena ZDoh ne more uveljavljati. Po povedanem tožnik s tožbeni ugovori ne more uspeti.

Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).