Appeal dismissed; insurer subrogated to bank's rights under subrogation law after paying debt.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Zaradi na zavarovalni pogodbi temelječega plačila dolga obeh tožencev banki je tožeča stranka vstopila v pravice in obveznosti banke do obeh tožencev. Gre za institut zakonske subrogacije, ki je urejen v prvem odstavku 939. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89) in po katerem z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane odškodnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju tožencema naložilo, da plačata tožeči stranki 1,516.686,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od različnih datumov zapadlosti in ji povrneta pravdne stroške. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za določeno obdobje je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo obeh tožencev zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženca v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predvsem se sklicujeta na svoje pritožbene navedbe, poudarjata pa še, da jima je bila odvzeta možnost sodelovati neposredno pri delu sodišča, zaradi česar sojenje ni bilo pošteno in so bile kršene njune ustavne pravice. Ustvarjena je bila velika zmeda, saj so prihajali nejasni opomini, pozivi k plačilu in sodne vloge od različnih subjektov. Toženca nista niti natačno vedela, zakaj se je v zadevo vključila zavarovalnica. Prisotnost obeh tožencev na obravnavi je bila zato nujna, prav tako pa njuno zaslišanje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče sklicevanja obeh tožencev na njune pritožbene navedbe ni moglo obravnavati, saj je revizija samostojno in izredno pravno sredstvo z ožjimi možnostmi izpodbijanja kot pritožba. V postopku pred sodiščem ni prišlo do uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Toženca sta imela vse možnosti obravnavanja pred sodiščem. V postopku na prvi stopnji ju je zastopal odvetnik, ki je tudi prišel na obravnavo. Res se toženca sama obravnave nista udeležila, vendar ju je sodišče pravočasno in pravilno vabilo z vabilom za zaslišanje strank, v katerem ju je skladno z 265. členom ZPP opozorilo na posledice njunega izostanka. Stvar njune lastne odločitve je bila, zakaj se obravnave nista udeležila. Zato ne moreta utemeljeno očitati sodišču, zakaj ni izvedlo dokaza z njunim zaslišanjem. Zakonsko pooblastilo za opravo obravnave v njuni odsotnosti je sodišče imelo v prvem odstavku 138. člena ZPP. Sodišču prve stopnje torej ni mogoče očitati, da bi bilo njegovo ravnanje nezakonito, zaradi česar naj tožencema ne bi bila dana možnost obravnavanja. Revizijsko sodišče je ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Iz doslej povedanega izhaja tudi, da ni mogoče pritrditi oceni tožencev, da je bila kršena njuna ustavna pravica do poštenega sojenja, saj sta imela v postopku ustrezne in zadostne možnosti, da sama ali s pomočjo svojega pooblaščenca zavzameta določena stališča glede dejanskih in pravnih vprašanj v tej pravdni zadevi.

V revizijskem postopku po izrečni določbi tretjega odstavka 385.

člena ZPP ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so stranke in revizijsko sodišče vezani na tiste odločilne dejanske okoliščine, ki in kot so bile ugotovljene v postopku pred nižjima sodiščema. V tej pravdni zadevi sta nižji sodišči ugotovili, da sta toženca dne 15.11.1993 sklenila posojilno pogodbo s SKB Banko d.d. Ljubljana, da je bila vrnitev posojila zavarovana pri tožeči stranki, da toženca nista redno izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti, zaradi česar je tožeča stranka na zahtevo banke dne 19.10.1994 plačala dolg obeh tožencev in ta znesek sedaj tožeča stranka iztožuje od obeh tožencev. Ugotovili sta tudi, da sta bili stranki v pravdi III P 716/95 pri Okrajnem sodišču v Mariboru različni od strank v tej pravdi, drugačna je bila tudi dejanska in pravna podlaga prejšnje pravde.

Ob povzetih odločilnih dejanskih ugotovitvah obeh nižjih sodišč revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in zavrnitvijo pritožbe obeh tožencev tudi materialnopravno pravilno odločili. Zaradi na zavarovalni pogodbi temelječega plačila dolga obeh tožencev banki je tožeča stranka vstopila v pravice in obveznosti banke do obeh tožencev. Gre za institut zakonske subrogacije, ki je urejen v prvem odstavku 939. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89) in po katerem z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane odškodnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo.

Revizijsko sodišče je po vsem obrazloženem na podlagi 393. člena ZPP moralo revizijo obeh tožencev zavrniti kot neutemeljeno.