Administrative court dismissed claim to revoke administrative decision based on Constitutional Court interpretative ruling.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Z odločbo, št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002, je ustavno sodišče odločalo o skladnosti nekaterih določb ZDen z ustavo, ne pa odpravilo podzakonski predpis, zato tožnik ne more s sklicevanjem na to odločbo zahtevati odpravo pravnomočne odločbe o denacionalizaciji.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote A, Izpostava B, št. ... z dne ..., s katerim je prvostopni organ zavrgel njeno zahtevo za spremembo oziroma odpravo odločbe Upravne enote A, Izpostava B, št. ....z dne .... Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe navaja, da je tožeča stranka vložila zahtevo za spremembo oziroma odpravo pravnomočne odločbe prvostopnega organa v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002, v kateri je to sodišče podalo razlago določb 3., 4., 31. in 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). V skladu s to razlago morajo vsi državni organi odločati v vseh še ne dokončanih denacionalizacijskih postopkih, na končane postopke pa nima vpliva, saj ne gre za odpravo veljavnega predpisa, kar normativno tudi ni mogoče. Določba 46. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS) se nanaša na odpravljene podzakonske predpise, denacionalizacijska odločba pa ni bila izdana na podlagi podzakonskega predpisa. Zato je tudi po njenem mnenju pravilna odločitev prvostopnega organa, da odprava odločbe ni dovoljena oziroma ni mogoča.

Tožeča stranka v tožbi meni, da je določbo 46. člena ZUstS treba razlagati širše. Pri uporabi 3. točke 9. člena, 31. in 32. člena ZDen namreč ni prihajalo do različnih razlag, ampak so upravni organi zakon razlagali v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, torej je dejansko šlo za obvezno tolmačenje predpisa. To tolmačenje pa je bilo z odločbo ustavnega sodišča razveljavljeno. V konkretnem primeru je zato mogoče šteti, da je bila z odločbo odpravljena dotlej obvezna razlaga predpisa, pri uporabi katerega so zanjo nastale škodljive posledice. Zato so tudi podani razlogi za spremembo oziroma odpravo prvostopne odločbe z dne 20. 2. 1998. Bistvo določbe ZUstS je namreč odprava škodljivih posledic, ki so nastale na podlagi predpisa, bodisi določbe predpisa ali pa zaradi dosledne njegove napačne uporabe. Tolmačenje, ki ga je zavzela tožena stranka, jo postavlja v neenakopraven položaj v primerjavi s tistimi upravičenci, katerih vloge še niso bile rešene, temveč bodo rešene na podlagi odločbe ustavnega sodišča. Prav iz razlogovanja tožene stranke, da je ustavno sodišče le razložilo, kako je treba razumeti in uporabiti člene ZDen, je jasno, da je bila prva odločba v denacionalizacijski zadevi v nasprotju z ustavo, saj je bil člen ZDen uporabljen v nasprotju z razlago ustavnega sodišča. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje ter da odloči, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v 15 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku z vlogo št. .... z dne .....

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno uporabila določbo 46. člena ZUstS (Uradni list RS, št. 15/94 in 64/01), na katero je tožnik oprl svojo zahtevo za spremembo oziroma odpravo odločbe, št. .... z dne ..., in ki določa, da lahko vsakdo, ki so mu na podlagi odpravljenega podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, nastale škodljive posledice, zahteva njihovo odpravo. Če so posledice nastale s posamičnim aktom, sprejetim na podlagi odpravljenega predpisa oziroma splošnega akta, ima upravičenec pravico zahtevati spremembo ali odpravo posamičnega akta pri organu, ki je odločil na prvi stopnji.

Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002, je t. i. interpretacijska odločba, s katero je sodišče pojasnilo, kako je treba razlagati 9. točko 3. člena, 31. in 32. člen ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54/02-odločba US), da niso v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. Ker z navedeno odločbo ustavno sodišče ni odpravilo podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, ki bi bil podlaga za izdajo denacionalizacijske odločbe, ki je že postala pravnomočna, tožnik tudi po presoji sodišča po 46.

členu ZUstS ne more zahtevati spremembe te upravne odločbe na podlagi navedene odločbe ustavnega sodišča. Tako široka razlaga 46. člena ZUstS, kot jo podaja tožnik v tožbi, pa po mnenju tega sodišča ni mogoča. Ni mogoče šteti, da je uporaba navedenih določb ZDen, kakršna se je oblikovala v sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, obvezno tolmačenje določb ZDen (obvezna razlaga zakona je le tista, ki jo v predpisani obliki sprejme zakonodajalec), ki je bilo z odločbo ustavnega sodišča razveljavljeno. Pa tudi sicer ima razveljavitev zakona z odločbo ustavnega sodišča pravne učinke le na razmerja, o katerih ob začetku učinkovanja odločbe ustavnega sodišča še ni pravnomočno odločeno (44.

člen ZUstS). Razlago določbe 46. člena ZUstS, kakršno je sodišče podalo uvodoma, je potrdilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije (sklep št. Up-755/02-10 z dne 30. 12. 2003, Uradni list RS, št. 2/04), enaka pa je tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ( sodba opr. št. I Up 1173/2003 z dne 3. 12. 2003, sklep opr. št. I Up 1225/2002-2 z dne 29. 10. 2002).

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zavrnitev tožbenega zahtevka vključuje tudi zavrnitev stroškovnega zahtevka, kar temelji na tretjem odstavku 23. člena ZUS, ki določa, da v primerih, ko sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, kot je odločalo v tem primeru, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.