Administrative court dismisses appeal and remands case due to procedural defect in representation and lack of concurrent proceedings warning.

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, št... z dne 10. 10. 2002, se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

[JEDRO]

Upravičenec oziroma njegovi pravni nasledniki lahko vrnitev premoženja, ki je bilo zaplenjeno s kazensko sodbo, ki je bila razveljavljena, zahtevajo v nepravdnem postopku ali v upravnem postopku, vendar ne sočasno. Zahtevek po ZDen kot tudi zahtevek po ZIKS izhajata iz iste dejanske podlage. To pa preprečuje, da bi ga bilo mogoče realizirati v obeh postopkih. Če pa to ni mogoče, vlagatelj zahtevka ne more imeti pravovarstvene potrebe po hkratnem vodenju obeh postopkov za isto premoženje. Vlagatelj lahko izbere v katerem postopku bo zahteval vrnitev premoženja.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo AA, BB in CC za denacionalizacijo zaplenjenih premičnin. V obrazložitvi odločbe navaja, da so imenovani z vlogami z dne 30. 12. 1990, 25. 3. 1991, 20. 1. 1992 in 27. 2. 1992 podali zahtevek za denacionalizacijo premičnin, ki so bile s sodbo vojaškega sodišča z dne 26. 9. 1945 zaplenjene njihovemu pokojnemu očetu EE. Na podlagi te sodbe je bilo zaplenjeno premoženje EE in premoženje ostalih članov družine, ki so stanovali v isti družinski hiši. Del zahtevka, ki se nanaša na premičnine - predmete kulturne, zgodovinske ali umetniške vrednosti je takratna Občina A odstopila toženi stranki v pristojno reševanje. V postopku je bilo ugotovljeno, da za isto premoženje poteka postopek tudi pred sodiščem. Na podlagi stališča, sprejetega v praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da lahko v primerih, če je bilo premoženje zaplenjeno s kazensko sodbo, ki je bila pozneje razveljavljena, upravičenec zahteva vrnitev premoženja v nepravdnem postopku ali v postopku denacionalizacije, ali v obeh postopkih, vendar ne sočasno in ne za isto premoženje, je tožena stranka pozvala vlagatelja zahtevka AA, ki je tudi pooblaščenec drugih dveh vlagateljic, na izbiro postopka. Po ugotovitvi, da je umrl, je na izbiro postopka pozvala pooblaščenko vlagateljic, odvetnico DD. Na njeno zaprosilo ji je podaljšala rok za izjavitev za 60 dni. Ker pa pooblaščenka niti v tem roku, niti v nadaljnjem osemdnevnem roku ni odgovorila, niti poslala umika zahtevka pred sodiščem, je tožena stranka zahtevo zavrnila.

Tožeče stranke vlagajo tožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb upravnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V tožbi navajajo, da sta po AA, ki je umrl 10. 1. 1996, njegovi dedinji BB, ki je tudi že umrla, in CC. Odvetnica tožečih strank do vložitve tožbe v tem upravnem sporu ni bila pooblaščenka nobenega od predlagateljev ali njegovih dedičev. Ne vlagatelju zahtevka in ne njegovim dedičem ni bil vročen noben poziv na izbiro med sodnim in upravnim postopkom, vročitev odvetnici pa je pravno neveljavna, saj do sedaj ni bila pooblaščenka nikogar. Upravni organ bi moral postopek zaradi smrti AA prekiniti do izjave dedičev, ali vstopajo v postopek. Tožena stranka ni pojasnila, za katero premoženje teče upravni postopek in za katero sodni postopek. O predlogu, danem na obravnavi dne 23. 1. 1996, da se z upravnim postopkom počaka do pravnomočne odločitve sodišča glede zaplenjenih premičnin, tožena stranka ni izdala nobene odločbe in je nezakonito nadaljevala postopek. Ne navaja predpisa, ki bi predlagateljem naložil dolžnost izbire med upravnim in sodnim postopkom, sodbe vrhovnega sodišča, katerih vsebine ne navaja, pa niso zakon. Denacionalizacija in sodni postopek za vrnitev v kazenskem postopku zaplenjenega premoženja sta dva različna postopka, do katerih so po zakonu upravičene različne osebe, različni so roki in pogoji za vrnitev premoženja. V primeru neuspešnega sodnega postopka predlagatelji zaradi poteka rokov ne bi mogli zahtevati vrnitve v upravnem postopku, enaka ovira bi nastala tudi v nasprotnem primeru. Brez zagotovila države, da bo izbrani postopek uspešen, je zahteva po izbiri nezakonita in protiustavna. Zahteva predlagateljev je bila s sklepom Okrajnega sodišča, opr. št. Nz... z dne 22. 5. 2002, zavrnjena, zato predlagatelji ne bi imeli pravice, da svoje zahtevke uveljavljajo v upravnem postopku. Po zakonu lahko stranke vodijo več postopkov za vrnitev iste stvari, le prejeti ne smejo iste stvari dvakrat. Tožeče stranke predlagajo, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je poslal upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Stranki z interesom v tem postopku, MG in Slovenska odškodninska družba, na tožbo nista odgovorili.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku z vlogo, št... z dne 10. 2. 2004.

Tožba je utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da so predlog za vrnitev premoženja, zaplenjenega na podlagi s sodbo Vojaškega sodišča vojnega področja A, opr. št. Sod... z dne 24. 8. 1945, v zvezi s sodbo Vojaškega sodišča IV armije, opr. št. Sod... z dne 26. 9. 1945, izrečene kazni EE (starejšemu), vložili sin AA ter hčerki BB in CC. BB in CC, ki sta za zastopanje pooblastili brata AA, sta zahtevali tudi vrnitev premoženja, ki naj bi bilo ob izvrševanju prej navedene zaplembe odvzeto njima oziroma njunima družinama. Ker so bili po prvem odstavku 15. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54/02-odločba US) vsi trije vlagatelji upravičeni za uveljavljanje pravic po EE (starejšemu), tožeče stranke zmotno menijo, da bi morala tožena stranka ob smrti vlagatelja AA denacionalizacijski postopek prekiniti do izjave njegovih dedičev, ali vstopajo v ta postopek. Z njegovo smrtjo ni nastopila situacija, da aktivne stranke v postopku več ne bi bilo. Sposobnost biti stranka v postopku za vrnitev zaplenjenega premoženja EE (starejšemu) je bila podana glede obeh drugih vlagateljic (na obravnavi dne 23. 1. 1996 je bila, kot izhaja iz zapisnika te obravnave, dana izrecna izjava, da bo postopek nadaljevala CC), zato ni bilo nobene pravne potrebe za ugotavljanje dedičev AA in njihovega izrecnega vstopa v postopek. Vprašanje je le, ali je upravni organ lahko štel, da je BB (za katero v upravnih spisih ni podatkov, da je v teku postopka umrla) in CC že v upravnem postopku zastopala sedanja pooblaščenka, odvetnica DD oziroma ali njena procesna dejanja učinkujejo kot njuna.

Po določbi 59. člena ZUP/86 (ki se po 324. členu ZUP uporablja v nedokončanih postopkih denacionalizacije) se pooblastilo lahko da pisno ali ustno na zapisnik. V predloženih upravnih spisih ni pooblastil BB in CC odvetnici DD, s katero je tožena stranka že v upravnem postopku poslovala kot z njuno pooblaščenko. Podatek o obstoju pooblastilnega razmerja med njimi je očitno pridobila iz sodnih postopkov o vrnitvi zaplenjenega premoženja (v upravnih spisih so nekatere listine oziroma sodne odločbe iz sodnih spisov). Ne glede na to, da je odvetnica tudi v upravnem postopku delovala tako, kot da v njunem imenu opravlja dejanja (prosila je za dodaten rok za izjavitev, sprejela je odločbo), bi glede na določbo 59. člena ZUP/86 pooblastilno razmerje moralo biti tudi v tem postopku izkazano s pooblastilom. Ker lahko stranko zastopa le oseba, ki se izkaže s pooblastilom (izjeme po tretjem odstavku 59. člena ZUP/86 v tem primeru ne pridejo v poštev), je tožena stranka, ki ni preverila obstoja pooblastilnega razmerja glede upravnega postopka, kršila pravila postopka. Zato je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponovni postopek, da bo to postopkovno pomanjkljivost odpravila. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je sedanja pooblaščenka pooblaščena za zastopanje šele od vložitve tožbe, pa sodišče ugotavlja, da so tudi pooblastila, ki so priložena tožbi in s katerimi se izkazuje upravičenost za zastopanje v upravnem sporu, datirana že iz časa upravnega postopka (pooblastilo CC ima datum 2. 8. 1993, pooblastila dedičev BB pa so iz marca oziroma aprila 1998).

V ponovnem postopku bo treba tudi natančno opredeliti zahtevek, o katerem odloča tožena stranka. S sedaj izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevek za vrnitev zaplenjenih premičnin, kar je obrazložila s tem, da ji je del zahtevka, ki se nanaša na premičnine - predmete kulturne, zgodovinske ali umetniške vrednosti, odstopila takratna občina A dne 24. 3. 1992. Dopisu občine A s tega dne so priloženi zahtevki vlagateljev z naštetimi zaplenjenimi stvarmi, glede dela katerih je lahko vprašljivo, ali so predmeti takšnih lastnosti, v spisih pa tudi ni podatka, ali so vlagatelji vse te predmete zahtevali tudi v sodnem postopku. Šele ob precizaciji zahtevka in njegovem primerjanju z zahtevkom, ki so ga vlagatelji uveljavljali pred sodiščem, se bo tudi lahko opredelila do razmerja med sodnim in upravnim postopkom za vrnitev zaplenjenega premoženja.

S stališčem tožene stranke, da je premoženje, ki je bilo zaplenjeno s kazensko sodbo, mogoče zahtevati v upravnem postopku ali v sodnem postopku, vendar ne sočasno in ne za isto premoženje, se sodišče strinja. Pravilno sicer tožeče stranke navajajo, da pravne podlage za to, ZDen in Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS), določata deloma različne pogoje. Vendar pa tako zahtevek po ZDen kot zahtevek po ZIKS izhajata iz iste dejanske podlage, kar, kot menijo tudi tožniki, preprečuje, da bi vlagatelji lahko zahtevek za vrnitev realizirali v obeh postopkih. Če pa tega ne morejo, tudi ne morejo imeti pravovarstvene potrebe po hkratnem vodenju obeh postopkov za isto premoženje. Vlagatelji lahko le izberejo vrsto postopka, pri čemer pa jim seveda ni mogoče zagotoviti, da bodo v postopku uspeli. Na to bi jih tožena stranka morala opozoriti že takrat, ko je ugotovila, da hkrati tečeta oba postopka. Ker tek drugega postopka ni predhodno vprašanje (144. člen ZUP/86), pa upravnega postopka ni bila dolžna prekiniti, ali kako drugače odločiti o predlogu vlagateljev, da se z upravnim postopkom počaka do pravnomočne odločitve sodišča, kar tožeče stranke neutemeljeno ugovarjajo v tožbi.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je ugotovilo, da v postopku za njeno izdajo niso bila upoštevana pravila postopka, ter zadevo po drugem odstavku in v smislu tretjega odstavka tega določila vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.