Temporary relief request dismissed for failing to propose specific interim measures to prevent alleged harm.

Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

[JEDRO]

Predlog za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje mora jasno navajati, kakšne ukrepe ali prepovedi ali ravnanja naj sodišče odredi kot potrebne v času do odločitve o tožbi, da se preprečijo zatrjevane nedopustne posledice, ki iz izpodbijanega akta nastajajo ali bodo nastale. Če predlog ne predstavlja take ureditve stanja, ki bi lahko preprečila zatrjevane škodljive posledice, ki iz izpodbijanega akta izhajajo, mu sodišče ne more ugoditi. Sodišče lahko uredi sporno pravno razmerje le v okviru predlaganih ukrepov, prepovedi in ravnanj za začasno ureditev stanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožeči stranki sta pri Upravnem sodišču Republike Slovenije vložili tožbo, v kateri navajata, da sta lastnika zemljiških parcel št. ..in ..., obe k.o. ..., ki mejita na zemljiško parcelo št...., pot v izmeri 542 m2, po prostorskih aktih javno dobro, v naravi cesto, glede katere je občinski svet Občine A s sklepom, sprejetim 29. 10. 2003, objavljenim v Uradnem listu RS, št. 113/2003 z dne 20. 11. 2003, odločil, da se na njej javno dobro ukine ter da parcela postane last Občine A. Ta sklep je po mnenju tožnikov bil sprejet na način in po postopku, ki sta v nasprotju z določbami Zakona o urejanju prostora ter je z njim poseženo v pridobljene človekove pravice in temeljne svoboščine tožečih strank, varovanih z Ustavo Republike Slovenije in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in svoboščin (Konvencija). S tem sklepom je tožena stranka spremenila obstoječo prostorsko ureditev, saj je na javni poti ukinila javno dobro, zemljišče prenesla v svoje lastništvo in ga namerava zamenjati za drugo zemljišče. Tožnikoma, ki mejita na sporno zemljišče in sta na ta način imela dostop na javno cesto, se z ukinitvijo javnega dobra stanje bistveno spreminja in omejuje uporabo njunih parcel in lastnine. Zlasti drugi tožnik nima s svoje parcele dejansko izhoda na javno cesto, kar pomeni, da je uporaba njegove parcele dejansko onemogočena ter je bistveno znižana tržna vrednost tega zemljišča. S tem je tožena stranka na nedopusten način posegla v pridobljene pravice tožečih strank in sicer pravico do uporabe javnega dobra in pravico do uživanja in izvrševanja lastninske pravice. Tožeči stranki sodišču predlagata, naj sklep o ukinitvi javnega dobra odpravi, zahtevata pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Hkrati s tožbo sta tožnika vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Sodišču predlagata, naj izda začasno odredbo, s katero naj zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Navajata, da je iz predloga občinskemu svetu razvidno, da bo občina sporno parcelo prenesla v last fizični osebi ter bo na tej parceli v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica. To bi tožečima strankama vzpostavljanje prejšnjega stanja otežilo. Nastala pa bi jima tudi velika in nepopravljiva škoda, če javnega dobra ne bi mogla uporabljati skladno z njegovim namenom in onemogočeno bi jima bilo tudi uživanje njune lastninske pravice, kar samo po sebi predstavlja hudo kršitev Ustave RS in Konvencije, to pa je zadosten razlog za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanega sklepa.

Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

Po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Iz navedene zakonske določbe izhaja, da mora tožnikova zahteva za izdajo začasne odredbe vsebovati predlog sodišču, kako naj začasno uredi stanje do odločitve o tožbi, in da mora verjetno izkazovati tako potrebo po ureditvi stanja kot tudi nastanek hujših škodljivih posledic, torej ponuditi tudi dokaze, ki kažejo na to, da bodo zatrjevane posledice tudi nastale ter da gre za hujše škodljive posledice, ki jih je treba preprečiti.

Po povedanem mora predlagana začasna ureditev stanja biti oblikovana tako, da predstavlja predlog sodišču za začasno drugačno ureditev spornega pravnega razmerja, kot izhaja iz izpodbijanega akta. To pomeni, da mora predlog jasno navajati, kakšne ukrepe ali prepovedi ali ravnanja naj sodišče odredi kot potrebne v času do odločitve o tožbi, da se preprečijo zatrjevane nedopustne posledice, ki iz izpodbijanega akta nastajajo ali bodo nastale. S tožbo v tem upravnem sporu se izpodbija sklep o ukinitvi javnega dobra na zemljiški parceli, ki (po sklepu) s tem postane lastnina občine, sklep pa (kot iz njega izhaja) prične veljati naslednji dan po objavi v uradnem listu, torej 21. 11. 2003. To pomeni, da je izpodbijani sklep pravno že pričel učinkovati, ter je, ker gre po presoji sodišča za konstitutivni akt, na sporni zemljiški parceli že ukinil javno dobro ter vzpostavil lastninsko pravico za občino, s čemer je sporna parcela izgubila pravno lastnost javnega dobra ter ni več namenjena splošni rabi. Tožnika, kot izhaja iz tožbe, pa zatrjujeta in izkazujeta, da bo na podlagi izpodbijanega sklepa v zemljiški vpisana pri sporni parceli najprej lastninska pravica v korist občine, po izvedeni nameravani menjavi zemljišč pa v korist določene fizične osebe. To pomeni, da naj bi s pravnim učinkovanjem sklepa nastale še druge posledice, ki po zatrjevanju tožnikov zanju predstavljajo težko popravljive škodljive posledice. Predlog tožečih strank, da "se zadrži izvršitev sklepa o ukinitvi javnega dobra", pa po presoji sodišča ne predstavlja take ureditve stanja, ki bi lahko preprečila zatrjevane škodljive posledice, ki iz izpodbijanega akta izhajajo in ki jih tožnika želita preprečiti, torej da bi ne mogla več uporabljati sporne parcele kot zemljišča v splošni rabi. Ker pa je po presoji sodišča določbo 2. odstavka 69. člena ZUS treba razlagati tako, da sodišče začasno lahko uredi sporno pravno razmerje le v okviru zahteve za izdajo začasne odredbe in torej v okviru predlaganih ukrepov, prepovedi in ravnanj za začasno ureditev stanja, zahtevi tožnikov, ker le-ta ne vsebuje predloga ureditve, ki bi nastanek zatrjevanih škodljivih posledic lahko preprečila, ni moglo ugoditi. Ob navedeni ugotovitvi se sodišče ni več spuščalo v ugotavljanje, ali so izkazani drugi pogoji za izdajo začasne odredbe, torej verjetna nevarnost nastanka hujših škodljivih posledic ter potreba po njihovi odvrniti.