Administrative court allows appeal against dismissal of co-owner's standing in health professional registration procedure.

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za zdravje št. ...z dne ....odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

[JEDRO]

Potrebno je poudariti, da kakor hitro gre za postopek, ki bi lahko kakorkoli vplival na pravni položaj oziroma pravice in interese oseb, tem osebam ni mogoče odrekati položaja stranke s stališčem, kot ga je zavzela tožena stranka in to je, da bi tožnik kot solastnik nepremičnine lahko uveljavljal svoj pravni interes v postopku pridobivanja uporabnega dovoljenja za prostore, v katerih se opravlja zdravstvena dejavnost, tožnik pa v tožbi navaja, da postopka v zvezi z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem ni bilo in zato ni mogel sodelovati.

V ponovljenem postopku mora tožena stranka najprej preizkusiti to, kar ji nalaga 1. odstavek 256. člena ZUP/86 in se opredeliti tudi do dejanskega stanja, ki izhaja iz upravnega spisa in navedb tožnika in nato postopati po 2. in 3. odstavku 256. člena in nadaljnjih ZUP/86. (Pri tem se sodišče opira na sprejeto stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 567/2001 z dne 23. 10. 2003.)

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnika za obnovo postopka o vpisu v register zasebnih zdravstvenih delavcev AA, dr. stom., končanega z odločbo št. ... z dne .... Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da Zakon o zdravstveni dejavnosti v postopku vpisa v register zasebnih zdravstvenih delavcev kot stranko v postopku navaja zasebnega zdravstvenega delavca oziroma sodelavca. Tožnik je solastnik nepremičnine, v kateri zasebnik opravlja zobozdravstveno dejavnost, zato lahko svoj pravni interes uveljavlja v postopku pridobivanja uporabnega dovoljenja za prostore, v katerih se opravlja zdravstvena dejavnost v skladu z Zakonom o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ter Zakonom o graditvi objektov, ne pa v postopku izdaje odločbe za vpis v register zasebnih zdravstvenih delavcev.

Tožnik v tožbi navaja, da toži zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve postopka in tudi kršitev določb materialnega prava. Predlaga, da se razpiše obravnava in tožbi v celoti ugodi tako, da se sklep tožene stranke odpravi. Tožnik navaja, da se tožena stranka sklicuje le na lastnost stranke, ki jo določa le Zakon o zdravstveni dejavnosti in na določilo 49. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožena stranka pa bi morala presoditi vse navedbe v predlogu za obnovo postopka, pri svoji obrazložitvi pa tudi ni navedla v katerem Uradnem listu so objavljeni predpisi na katere se sklicuje in s tem je bilo tožniku onemogočeno ugotavljati dejstva. Tožena stranka se je oprla zgolj na presojo, da lastnost stranke določa izrecno samo Zakon o zdravstveni dejavnosti in podzakonski predpis. Tožena stranka se sicer sklicuje na 49. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, vendar ga napačno interpretira. Lastnost stranke ni odvisna le od tega na čigavo vlogo je bil postopek uveden, marveč tudi od tega ali bi izdaja odločbe utegnila prizadeti tudi solastnika v zvezi z opravljanjem dejavnosti v stanovanjski zgradbi, ki ima skupne prostore, skupen vhod in dvorišče, ki služi v zvezi s sporno dejavnostjo tudi kot parkirišče, čeprav je v izključni lasti tožnika. Tožnik se sklicuje tudi na 8. člen Pravilnika o pogojih za opravljanje zasebne zdravstvene dejavnosti, da ima osnovo za aktivno legitimacijo prav iz naslova lastništva. Tožnik navaja, da v postopku pridobitve lokacijskega in gradbenega dovoljenja ni sodeloval, ker do njega sploh ni prišlo, zato ni mogel zavarovati svojih pravic, zato meni, da je podana pravna podlaga za vključitev v tem postopku. Tožnik tudi prilaga sodbo Vrhovnega sodišča RS, ki je razsojalo v podobnem primeru zaradi enotnega razsojanja zadev. Tožnik tudi opozarja, da se je v predlogu za obnovo postopka izrecno skliceval na določbo 9. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in na sodno prakso.

Tožena stranka ni podala odgovora na tožbo, predložila je le upravne spise.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da tožnik predlaga obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo o vpisu v register zasebnih zdravstvenih delavcev, ki je bila izdana na podlagi 40. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92, v nadaljevanju: ZZDej) in Pravilnika o vodenju registra zasebnih zdravstvenih delavcev (Uradni list RS, št. 24/92).

Tožena stranka se je postavila na stališče, da tožnik ne more biti stranka v postopku po določbi 49. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju: ZUP/86, ki se uporablja na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02), zato je njegov predlog za obnovo postopka zavrgla na podlagi 2. odstavka 255. člena ZUP/86. Iz upravnih spisov in navedb v tožbi izhaja, da je tožnik solastnik nepremičnine, v kateri AA opravlja dejavnost zobozdravstvenega varstva, pri tem pa tožnik navaja, da je prizadet kot solastnik v zvezi z opravljanjem dejavnosti v stanovanjski zgradbi, ki ima skupne prostore in to skupen vhod in dvorišče, ki služi v zvezi s sporno dejavnostjo tudi kot parkirišče, čeprav je v izključni lasti tožnika. V upravnem spisu se nahaja zemljiškoknjižni izpisek, ki potrjuje, da je tožnik solastnik nepremičnine do 1/2, zato ni sprejemljivo stališče tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Potrebno je poudariti, da kakor hitro gre za postopek, ki bi lahko kakorkoli vplival na pravni položaj oziroma pravice in interese oseb, tem osebam ni mogoče odrekati položaja stranke s stališčem, kot ga je zavzela tožena stranka in to je, da bi tožnik kot solastnik nepremičnine lahko uveljavljal svoj pravni interes v postopku pridobivanja uporabnega dovoljenja za prostore, v katerih se opravlja zdravstvena dejavnost, tožnik pa v tožbi navaja, da postopka v zvezi z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem ni bilo in zato ni mogel sodelovati.

V ponovljenem postopku mora tožena stranka najprej preizkusiti to, kar ji nalaga 1. odstavek 256. člena ZUP/86 in se opredeliti tudi do dejanskega stanja, ki izhaja iz upravnega spisa in navedb tožnika in nato postopati po 2. in 3. odstavku 256. člena in nadaljnjih ZUP/86. (Pri tem se sodišče opira na sprejeto stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 567/2001 z dne 23. 10. 2003.)

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Na podlagi 2. odstavka 50. člena ZUS sodišče ni sledilo predlogu tožnika, da se opravi glavna obravnava, ker dejansko stanje v postopku ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno v zvezi z zatrjevanimi pravicami in interesi tožnika, zato bo to ekonomičneje lahko storjeno v upravnem postopku.