Administrative court dismisses telecom fee appeal, ruling technical calculations fall within executive branch discretion.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

V konkretnem primeru gre za pretežno strokovno - tehnična vprašanja, ki niso primerna za zakonsko urejanje. Zaradi narave stvari ima izvršilna veja oblasti na tem področju z vidika spoštovanja načela delitve in načela legalitete široko polje lastne presoje oziroma gre za zadržano sodno presojo in to mora po mnenju sodišča veljati tudi pri presoji zakonitosti konkretnega posamičnega akta v upravnem sporu.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 50. člena Zakona o telekomunikacijah (ZTel, Uradni list RS, št. 30/2001) in 4. odstavka 14. člena Uredbe o pristojbinah za uporabo radijskih frekvenc (Uredba, Uradni list RS, št. 90/98, 92/99) tožeči stranki odmerila pristojbino za leto 2001 v višini 4.875.000,00 SIT. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka višino pristojbine določila z uporabo 5. in 9. člena Uredbe, izračun pa je izpeljan v 3. odstavku obrazložitve, v okviru česar je pojasnjeno, od česa sta odvisna faktorja D1 in D2 ter kolikšna je njihova v višina.

V tožbi se tožeča stranka sklicuje na določilo 51. točke 160. člena ZTel-1 in pravi, da temelj za ugotovitev pristojbine ni Uredba, ampak ZTel-1. Deli Uredbe, ki jih je tožena stranka uporabila, pa so po mnenju tožeče stranke v nasprotju z ZTel-1. Iz tožbe izhaja, da naj bi bil del Uredbe, ki ga je uporabila tožena stranka, v nasprotju z ZTel, ker je območje pokrivanja po 50. členu ZTel-1 v Uredbi zaobseženo že v faktorju D1, ZTel-1 pa kot merilo posebej ne določa pokrivanja mestnih območij. Pravi, da bi morala tožena stranka upoštevati le tisti del Uredbe, ki je skladen z določilom 50. člena ZTel-1. To pa bi pomenilo, da bi pravilen izračun (S= 300 x D1 je 3000 krat vrednost točke 1.000 SIT) prinesel pristojbino v višini 750.000,00 SIT za 3 mesece. Sklep naj bi bil tudi neobrazložen glede faktorja D2, ker tožena stranka samo pravi, da je odvisen od pokrivanja mestnih območij in je enak 6,5. Predlaga odpravo sklepa.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da določilo 3. odstavka 50. člena ZTel-1 dopušča poljubno kombinacijo območja pokrivanja, gostote prebivalstva na območju pokrivanja, radijskih frekvenc, širine radiofrekvenčnega pasu, vrste radiokuminikacij, zato ne drži, da je del Uredbe, ki ga je tožena stranka uporabila, v nasprotju z ZTel-1, saj ne drži, da bi se morala pristojbina izračunati zgolj z upoštevanjem faktorja D1. Kar pa zadeva obrazložitev višine faktorja D2, tožena stranka pojasnjuje, da radiodifuzna postaja pokriva mesti območji Ljubljane (vrednost 0,5) in Kranja (vrednost 1,3), zmnožek obeh pa znese 6,5. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožeča stranka ni odgovorila na odgovor tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Ključen tožbeni ugovor tožeče stranke je ustavno-pravne narave. Tožeča stranka namreč uveljavlja, da je izpodbijana odločba, ki je konkreten in posamičen akt, nezakonita, ker je tožena stranka uporabila Uredbo (Uradni list RS, št. 90/98, 92/99, 65/2002) v delu, ki je v nasprotju z načelom delitve oblasti (2. odstavek 3. člena Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003 in 69/2004) in načelom legalitete oziroma vezanosti uprave na zakon (2. odstavek 120. člena in 4. odstavek 153. člena Ustave). Uporaba samo tistega dela Uredbe, ki je skladen z navedenimi ustavnimi načeli, bi po mnenju tožeče stranke pripeljala do drugačnega izračuna višine pristojbine.

Pri presoji tega tožbenega ugovora je sodišče uporabilo argumentacijo Ustavnega sodišča Republike Slovenije iz odločbe z dne 4. 7. 2002 (Uradni list RS, št. 65/2002), ko je Ustavo sodišče odločalo o pobudi za presojo ustavnosti ZTel (Uradni list RS, št. 35/97) in Uredbe, ker gre za dve primerljivi pravni razmerji. ZTel, ki je bil predmet omenjene presoje na Ustavnem sodišču, je v določilu 35. člena določal, da višino pristojbine z uredbo določi Vlada RS glede na namen uporabe dodeljenega radiofrekvenčnega pasu, širine radiofrekvenčnega pasu ter glede na število prebivalcev na pokrivanem področju.

Tudi določilo 3. odstavka 50. člena ZTel-1, ki je relevanten za presojo izpodbijane odločbe v tem upravnem sporu, na podoben način določa, da je višina pristojbine odvisna od območja pokrivanja ali gostote prebivalstva na območju pokrivanja ali radijskih frekvenc ali širine radiofrekvenčnega pasu ali vrste radiokuminikacij ali kombinacije naštetih. V obeh primerih Uredba nadalje tehnično razčlenjuje zakonsko ureditev in Ustavno sodišče je v presoji Uredbe navedlo, da predmetna pristojbina ni davek ali druga dajatev v smislu 147. člena Ustave, ampak gre za nadomestilo za uporabo omejene naravne dobrine (16. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS).

Uredba je najvišji akt v hierarhiji pravnih norm podzakonske narave, v kateri je podrobneje urejena zakonsko določena obveznost plačevanja pristojbin. Pri tem je treba upoštevati, da gre v konkretnem primeru za pretežno strokovno-tehnična vprašanja, ki niso primerna za zakonsko urejanje (glej tudi: sklep Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-294/96 z dne 13. 10. 1999, Odl Us VIII, 220). Zaradi narave stvari ima izvršilna veja oblasti na tem področju z vidika spoštovanja načela delitve oblasti in načela legalitete široko polje lastne presoje oziroma gre za zadržano sodno presojo (odločbi Ustavnega sodišča RS v zadevah U-I-128795 z dne 7. 11. 1996, Odl.

US V, 145 in U-I-222/96 z dne 6. 7. 2000, Odl. US IX, 195; 23 odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS) in to mora po mnenju sodišča veljati tudi pri presoji zakonitosti konkretnega posamičnega akta v upravnem sporu. Zaradi tega je izpodbijana odločitev, ki temelji na kriteriju pokrivanja mestnih območij, ostala znotraj kriterijev, ki jih je postavil ZTel-1, poleg tega je zakonodajalec predpisal poljubno kombinacijo kriterijev. Izračun, ki ga je zagovarjala tožeča stranka, je posledica drugačne kombinacije kriterijev, zaradi tega po mnenju sodišča tožeča stranka ni uspela dokazati, da je izpodbijana odločitev oziroma izračun pristojbine nezakonit.

Ker Ustavno sodišče v primerljivem primeru, ko je presojalo skladnost Uredbe z ZTel ni ugotovilo neskladja z 2. odstavkom 3. člena, 2. odstavkom 120. člena in 3. odstavkom 153. člena Ustave, tudi sodišče v tem upravnem sporu ni ugotovilo nezakonitosti izpodbijane odločbe, ki temelji na ZTel-1 in Uredbi, zaradi določila 2. odstavka 3. člena, 2. odstavka 120. člena in 4. odstavka 153. člena Ustave. Sodišče pa tudi ni imelo podlage za ugoditev tožbi v zvezi z drugim tožbenim ugovorom, češ da je izpodbijana odločba nezakonita, ker ni obrazložen izračun faktorja D2.

Tožena stanja je res v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla samo, da je ta faktor odvisen od pokrivanja mestnih območij in je določila njegovo višino, vendar pa je v odgovoru na tožbo pojasnila, da zmnožek vrednosti za Ljubljano in Kranj znese 6,5, tožeča stranka na to ni odgovorila in ta pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijane odločbe po presoji sodišča ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe (2. točka 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000).

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi določila 1. odstavka 59. člena ZUS.