Administrative court dismisses claim for radio frequency grant due to missing prior public tender procedure.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Razvidno je, da je pogoj za uvedbo postopka o dodelitvi radiodifuzijske frekvence predhodna izvedba postopka javnega razpisa. V kolikor takšen postopek ni izveden, ni podana procesna predpostavka za odločanje o zahtevku za dodelitev radijske frekvence in je zato vlogo potrebno zavreči.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožeče stranke, v kateri je ta zahtevala, naj ji tožena stranka izda odločbo o dodelitvi radijske frekvence 99,7 MHz z oddajne točke A. za oddajanje programskih vsebin Radia AAA. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da vlagateljevemu zahtevku ni mogoče ugoditi, saj je izdaja odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc možna le po postopku določenem v 40. členu Zakona o telekomunikacijah v zvezi s 5. do 18. členom istega zakona. Ugotavlja tudi, da zahtevani postopek ni bil izveden, ker zanj niso bili izpolnjeni pogoji. V skladu z navedenim je tožena stranka vlogo zavrnila.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da izpodbijana odločba ni pravilna oz. zakonita. Strinja se sicer s strališčem tožene stranke, da je potrebno izvesti postopek po določbah 5. do 18. člena Zakona o telekomunikacijah in da je nedvoumno ugotovljeno, da omenjeni postopek ni bil izpeljan. Ne strinja pa se s stališčem, da niso bili izpolnjeni pogoji za izvedbo tega postopka, kakor tudi ne z dejstvom, da je kot pogoj za dodelitev frekvence potrebna mednarodno skoordinirana radiodifuzna frekvenca. Ob tem dodaja, da bi morala tožena stranka v izpodbijani odločbi izrecno navesti zakonsko določbo, ki zahteva izpolnjevanje takšnega pogoja. Navaja še, da je bila njena vloga popolna z vsemi zakonsko zahtevanimi listinami, zato je od tožene stranke pričakovala uvedbo postopka po 5. do 18. členu Zakona o telekomunikacijah.

Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise, v odgovoru na tožbo navaja, da je pravilna ugotovitev pri obeh strankah, da postopek po 5. do 18. členu ni bil izveden. Navaja, da je pri obravnavi dolžna spoštovati vse veljavne predpise, kar vključuje tudi ratificirane mednarodne pogodbe, konkretneje Ženevski območni sporazum o uporabi pasu 87.5-108.0 MHz (Ur.l.RS. 5/97). Prereka pa trditev tožeče stranke, da obstoj mednarodno skoordinirane prizemeljske zvokovne radiodifuzne postaje ni pogoj za izdajo odločbe o dodelitvi frekvence, saj to izrecno določa omenjeni Ženevski območni sporazum o uporabi pasu 87.5-108.0 MHz v 1. točki 2. odstavka 4. člena, ki pravi, da mora vsaka uprava, ki predlaga spremembo v načrtu frekvenc, za to pridobiti soglasje prizadetih držav. Za konkretno frekvenco je Agencija za telekomunikacije in radiodifuzijo RS dobila negativen odgovor s strani Uprave za telekomunikacije Republike Italije, zato o predmetnem zahtevku ni mogla pozitivno odločiti. Dodaja tudi, da tožena stranka objavlja javne razpise za pridobitev odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc v Uradnem listu RS, za kar pa je pogoj končana mednarodna koordinacija take radijske postaje z vsemi prizadetimi državami.

Državni pravobranilec RS je kot zastopnik javnega interesa, v skladu s 3. odstavkom 36. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št.50/97, 65/97 in 70/00-ZUS) prijavil udeležbo v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je pri toženi stranki vložila vlogo za dodelitev radijske frekvence 99,7 MHz z oddajne točke A. za oddajanje programskih vsebin Radia AAA., k temu pa je priložila vso potrebno dokumentacijo. Tožena stranka je predmetno vlogo zavrnila, ker ni bil izveden postopek javnega razpisa, to je postopek, ki ga Zakon o telekomunikacijah (Ur.l.RS, št. 30/01 - ZTel-1) v 5. odstavku 40. člena določa kot obveznega za dodeljevanje frekvenc namenjenih radiodifuziji, urejen pa je s 5. do 18. členom ZTel-1. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da postopek javnega razpisa ni bil izveden, ker za to niso bili izpolnjeni pogoji.

Zakon o telekomunikacijah v 5. odstavku 40. člena določa, da je za dodelitev frekvence za radiodifuzijo, potrebno izvesti postopek urejen v 5. do 18. členu istega zakona. V 18. točki 1. odstavka 3. člena ZTel-1 je določeno, da je radiodifuzija oddajanje in razširjanje radijskih programov, namenjenih neposrednemu sprejemu javnosti. ZTel-1 v 6. členu določa, da se v postopku javnega razpisa ne uporablja določb splošnega upravnega postopka, razen določb, ki urejajo izločanje. V 15. členu pa ZTel-1 določa, da se, v primeru dodelitve radijskih frekvenc za opravljanje radiodifuzije, upravni postopek začne s sprejemom poročila o oceni ponudb oziroma predloga Sveta za radiodifuzijo. Iz tega izhaja, da je zakonodajalec to področje uredil z dvema postopkoma. S prvim postopkom je uredil javni razpis, drugi, upravni postopek, pa ureja dodelitev same radiodifuzne frekvence. Pri tem pa je razvidno, da je pogoj za uvedbo postopka o dodelitvi radiodifuzijske frekvence predhodna izvedba postopka javnega razpisa. V kolikor takšen postopek ni izveden, ni podana procesna predpostavka za odločanje o zahtevku in je zato vlogo potrebno zavreči. Tožeča stranka v svoji vlogi jasno zahteva dodelitev frekvence, v njej pa z ničemer ne omenja zahteve za uvedbo postopka javnega razpisa. Na to se namreč sklicuje šele v tožbi, zato se vloge tožeče stranke ne more obravnavati kot zahtevka za uvedbo javnega razpisa. Sodišče je tako ugotovilo, da je tožeča stranka vložila zahtevo za dodelitev frekvence, ki jo je tožena stranka zavrnila, pri tem pa kot razlog navedla neizvršen postopek javnega razpisa, zaradi neizpolnjenih pogojev. Na podlagi ugotovitev sodišče zaključuje, da bi tožena stranka sicer morala vlogo zavreči zaradi neizpolnjenih procesnih predpostavk, to je zaradi neizvršenega postopka javnega razpisa, saj tožeča stranka v tožbi ne more zahtevati materialno pravne presoje postopka javnega razpisa, ker je vložila zgolj vlogo za dodelitev frekvence, ki pa je predmet postopka, ki ni bil in ne more biti uveden brez javnega razpisa.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da bi morala tožena stranka vlogo zavreči in ne zavrniti, vendar pa to ne pomeni bistvene spremembe za tožečo stranko. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 2. odstavku 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št.50/97, 65/97 in 70/00-ZUS).