Administrative court dismisses claim that compensation period must differ from prison status period under war victim law.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Obdobje za katerega se priznava odškodnina po zakonu o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja je enaka obdobju za katerega ima upravičenec priznan status po zakonu o popravi krivic.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da tožniku, ki mu je bil s pravnomočnim sklepom komisije za izvajanje zakona o popravi krivic, št. ... dne 8. 1. 1998 priznan status bivšega političnega zapornika in s tem status upravičenca do odškodnine po 6. členu Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/01, 111/01 in 67/02 - v nadaljevanju ZSPOZ), pripada odškodnina v višini 840.000,00 SIT. Odškodnina se glede na 13. člen ZSPOZ izplača na prejemnikovo zahtevo z nakazilom na račun, ki je naveden v zahtevi v dveh obrokih tako, da se prvi obrok v višini 150.000,00 SIT izplača v roku 30 dni po pravnomočnosti odločbe in po prejemu zahteve, drugi obrok v višini 150.000,00 SIT v 12 mesecih po plačilu prvega obroka, preostali del odškodnine v višini 540.000,00 SIT pa se izplača z izročitvijo 540 obveznic RS, izdanih na podlagi 14. člena ZSPOZ v istem roku kot prvi obrok odškodnine, s predknjižbo na registrski račun prejemnika pri Klirinško depotni družbi v Ljubljani. Tožena stranka je izpodbijano odločbo obrazložila z določbo 1. točke 1. alinee prvega odstavka 10. člena ZSPOZ, po kateri pripada političnemu zaporniku 35.000,00 SIT za mesec pretrpljenega nasilja. Ker je pri upravičencu nasilno dejanje trajalo 24 mesecev, mu pripada odškodnina v višini 840.000,00 SIT. Določena odškodnina se prejemniku izplača v skladu z določbami drugega in tretjega odstavka 13. člena in devetega odstavka 14. člena ZSPOZ, ter 12. člena Uredbe o izdaji obveznic za plačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja ter izvrševanju odločb o določitvi odškodnine (Uradni list RS, št. 60/01, 85/01, 102/01 in 30/02).

Tožnik v tožbi navaja, da je odločba o višini odškodnine nezakonita in očitno v nasprotju s temelji in namenom Zakona o popravi krivic. Odškodnina v znesku 840.000,00 SIT je za dve leti in devet dni zapora prav gotovo prava ironija, saj je sigurno, da sta dve leti in devet dni zapora vredni več kot 840.000,00 SIT. Tožniku je bil namreč izrečen varnostni ukrep preselitve v drugi kraj, kar zveni zelo lepo, vendar je bil ta drugi kraj Goli otok, za katerega je splošno znano kaj se je tam dogajalo. Izvajanje varnostnega ukrepa je namreč pomenilo izvajanje najhujše torture nad ljudmi, za katere ni bilo nobenega utemeljenega razloga glede krivde s strani takratne države. Zato bi tožena stranka morala upoštevati tudi te elemente in ne samo gole določbe zakona. Namen poprave krivic je namreč, da obsojenci, ki so bili neupravičeno zaprti dobijo pravično odškodnino, izpodbijana odločba pa je s tem namenom v očitnem nasprotju. Znesek 840.000,000 SIT nikakor ni odmena za neupravičen zapor, saj bi recimo odškodnina okrog 3.600.000,00 SIT bila tista, o kateri bi se dalo govoriti da popravlja krivico, ki jo je tožnik doživel z neupravičenim odvzemom prostosti. Obsojenci so na sodišču dobili drugačne zneske, o čemer tožnik prilaga dokazila in meni, da so državljani Slovenije pred zakonom enaki in jim gre tudi za enake krivice enaka odškodnina. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožniku prizna odškodnino v višini 3.600.000,00 SIT, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ZSPOZ v 1. točki 5. člena določa, da se s tem zakonom zagotavljajo sredstva za izplačilo odškodnine za telesno in duševno trpljenje, upravičenci do odškodnine pa so glede na določbo 6. člena ZSPOZ določeni z Zakonom o žrtvah vojnega nasilja, Zakonom o popravi krivic in Zakonom o osebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo 1991. Višina odškodnine se na podlagi 10. člena ZSPOZ določi glede na vrsto nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa in glede na čas trajanja nasilnih dejanj, ki so jih utrpeli upravičenci po Zakonu o popravi krivic v obdobju od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990. Na tej podlagi političnim zapornikom po določbi 1. točke 1. alinee prvega odstavka 10. člena ZSPOZ pripada 35.000,00 SIT za mesec pretrpljenega nasilja. Slovenska odškodninska družba d.d. je na podlagi prvega odstavka 12 .člena ZSPOZ od komisije za izvajanje zakona o popravi krivic pridobila podatke, da ima tožeča stranka po zakonu o popravi krivic priznan status bivšega političnega zapornika za obdobje 24 mesecev, iz česar izhaja, da je na podlagi ZSPOZ pripada odškodnina v višini 840.000,00 SIT. Iz navedenega razloga tožena stranka sodišče sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Z ZSPOZ se določa način zagotavljanja sredstev za plačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja za negmotno škodo, ter vrste in višine odškodnin, ki se izplačujejo po tem zakonu (1. člen ZSPOZ). Na podlagi določb 10. člena ZSPOZ se višino odškodnine določi glede na vrsto nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa (1. alinea prvega odstavka 10. člena ZSPOZ), ter glede na čas trajanja nasilnih dejanj, ki so jih utrpeli upravičenci po zakonu o popravi krivic v obdobju od 15. 5.1945 do 2. 7. 1990 (3. alinea prvega odstavka 10. člena ZSPOZ). Tožniku je bil priznan status bivšega političnega zapornika s sklepom Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 5/96, 68/98, 61/99, 11/2001, 29/2001 in 87/2001 - ZPKri), št. 714-01-187/96 z dne 8. 1. 1998, za čas odvzema prostosti od 30. 10. 1951 do 9. 11. 1953, ter odločeno, da se tožniku za ta čas prizna pravica do odškodnine, ter navedeni čas upošteva kot podlaga za dvojno štetje pokojninske dobe. Obdobje za katerega se priznava odškodnina po ZSPOZ je torej enako obdobju za katerega ima upravičenec priznan status po ZPKri. Glede na navedeno in glede na to, da ima tožnik status bivšega političnega zapornika priznan za čas od 30. 10. 1951 do 9. 11. 1953, je po presoji sodišča izpodbijana odločba tožene stranke, s katero je tožniku priznana odškodnina za čas 24 mesecev v višini 35.000,00 SIT za mesec pretrpljenega nasilja (1. točka 1. alinee prvega odstavka 10. člena ZSPOZ) pravilna.

Glede na navedeno, in ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, je tožbo na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo.