Administrative court dismisses promotion denial, ruling that pre-ZOFVI qualified teachers retain rights despite temporary employment gaps.

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za šolstvo, znanost in šport RS z dne 24. 1. 2002, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

[JEDRO]

Tožnica je bila v času, ko je stopil v veljavo ZOFVI (15. 3. 1996), zaposlena v OŠ AA v A (od 30. 9. 1991 - 31. 10. 1997), zato je tožena stranka nepravilno zaključila, da se v primeru tožnice ne more uporabiti 146. člen ZOFVI. Ker je tožnica na dan 15. 3. 1996 izpolnjevala pogoje 146. člena ZOFVI, si je pridobila tudi pravico do opravljanja dela razredne učiteljice, ki ji je za nazaj, zgolj zato, ker je za določen čas prekinila delo v vzgoji in izobraževanju, ni mogoče odvzeti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog za napredovanje tožnice, ki ima strokovni naslov učiteljica razrednega pouka, zaposlene v Osnovni šoli BB v naziv mentor. V obrazložitvi navaja, da je bila tožnica ob vložitvi predloga za napredovanje v naziv zaposlena na delovnem mestu učiteljice razrednega pouka, za kar v skladu z 2. členom Pravilnika o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive (Uradni list RS, št. 64/96, 33/00 in 101/00, v nadaljevanju Pravilnik) ni izpolnila z zakonom in drugimi predpisi določenega pogoja. Iz priloženih dokazil je razvidno, da je tožnica dne 24. 9. 1990 diplomirala na Pedagoški akadimiji v A in si s tem pridobila višješolsko izobrazbo in strokovni naslov učiteljica razrednega pouka, dne 17. 10. 1991 pa je opravila strokovni izpit s področja vzgoje in izobraževanja.

Iz fotokopije delovne knjižice je razvidno, da je tožnica v vzgoji in izobraževanju neprekinjeno zaposlena od 1. 9. 1999, in sicer v Osnovni šoli BB v A, pred tem pa je bila zaposlena v podjetju AAA d.o.o., B. Po določbi 3. odstavka 92. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/96, 23/96 in 64/01, v nadaljevanju ZOFVI) morajo strokovni delavci obvladati slovenski knjižni jezik, imeti ustrezno izobrazbo, določeno s tem zakonom in drugimi predpisi ter opravljen strokovni izpit v skladu s tem zakonom.

Drugi odstavek 94. člena ZOFVI pa določa, da morajo imeti učitelji v osnovni šoli visokošolsko izobrazbo ustrezne smeri in pedagoško izobrazbo. Tožena stranka ugotavlja, da tožnica, ki ima pridobljeno višješolsko izobrazbo, ob vložitvi predloga za napredovanje v naziv ni izpolnjevala vseh pogojev iz 3. odstavka 92. člena ZOFVI v povezavi s 94. členom istega zakona, saj ni izpolnjevala pogoja, pridobljene visokošolske izobrazbe ustrezne smeri. Določilo 146. člena ZOFVI določa, da učitelji, ki so izpolnjevali z zakonom določene pogoje za opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela, lahko opravljajo vzgojno-izobraževalno delo tudi po uveljavitvi tega zakona, to je po datumu 15. 3. 1996.

Na osnovi fotokopije delovne knjižice pa je bilo ugotovljeno, da se je tožnica po prekinitvi v vzgoji in izobraževanju ponovno zaposlila dne 1. 9. 1999, zato jo navedena določba 146. člena ZOFVI ne ščiti, pač pa zanjo veljajo kadrovski pogoji, ki so veljali na dan 1. 9. 1999. Ker tožnica, ki ima strokovni naslov razredna učiteljica ter ima opravljen strokovni izpit, v času vložitve predloga za napredovanje v naziv ni izpolnila pogoja iz 1. odstavka 2. člena Pravilnika, ki določa, da lahko v posamezni naziv napredujejo strokovni delavci, ki izpolnjujejo z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje za strokovne delavce ter tisti, ki nimajo ustrezne izobrazbe, pa jim zakon dovoljuje opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela v šoli.

Tožnica vlaga tožbo na podlagi 1. in 3. točke 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), zaradi kršitve določil 8. člena Zakona o upravnem postopku in nepravilne uporabe 146. člena ZOFVI in 155. člena Ustave RS, ki prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov. Navaja, da je bila od 25. 3. 1987 do 30. 6. 1987 zaposlena v Osnovni šoli CC v A, nato od 1. 9. 1990 do 30. 9. 1991 v Osnovni šoli DD v Ljubljani in nato od 30. 9. 1991 do 31. 10. 1997, v času sprejetja in pričetka veljave ZOFVI, to je 15. 3. 1996, v Osnovni šoli AA v A, in sicer vse do 31. 10. 1997, ko se je zaposlila v zasebnem sektorju (najprej BBB. d.o.o., C in nato v AAA, B), kjer je ostala do 31. 7. 1999. Dne 1. 9. 1999 se je ponovno zaposlila na področju vzgoje in izobraževanja, in sicer kot razredna učiteljica v Osnovni šoli BB v A, kjer je še zaposlena in kjer jo je njen predpostavljeni predstojnik, ravnatelj OŠ BB predlagal za mentorico. Iz navedenega je razvidno, da je bila tožnica v času uveljavitve in pričetka veljave ZOFVI zaposlena v vzgoji in izobraževanju kot učiteljica. ZOFVI ne obravnava podrobneje slučaja prekinitve, temveč iz dikcije zakona lahko razumemo, da se 146. člen nanaša na vse zaposlene v vzgoji in izobraževanju v OŠ, ki so v času uveljavitve ZOFVI izpolnjevali vse pogoje za svoje delo. Ker je torej v času uveljavitve tega zakona tožnica izpolnjevala zahtevane pogoje, jo 146. člen ZOFVI ščiti in je zato odločba tožena stranke nezakonita, saj ji ukinja zakonsko že pridobljene pravice. Sodišču predlaga, da izpodbijani akt tožene stranke odpravi in samo odloči v upravni stvari tako, da predlogu napredovanja v naziv mentor ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 9. člena Pravilnika lahko v naziv mentor napreduje strokovni delavec, ki: je zaposlen v vzgoji in izobraževanju 4 leta; je uspešen pri svojem delu; je uspešno končal programe strokovnega izobraževanja, ki so skupaj ovrednoteni z najmanj 4. točkami; je opravil različna dodatna strokovna dela iz 18. člena, ovrednotena z najmanj 4. točkami.

Sodišče po podatkih v upravnih spisih ugotavlja, da je bil predložen predlog ravnatelja OŠ BB za napredovanje tožnice v naziv mentor. Iz predloga z dne 26. 10. 2001 izhaja, da je imela do tega dne tožnica 10 let, 5 mesecev in 25 dni delovne dobe v vzgoji in izobraževanju. Iz fotokopije njene delovne knjižice je razvidno, da je bila v času, ko je stopil v veljavo ZOFVI (15. 3. 1996) tožnica zaposlena v OŠ AA v A (od 30. 9. 1991 do 31. 10. 1997). Glede na takšno dejansko stanje je tožena stranka po oceni sodišča nepravilno zaključila, da se v primeru tožnice ne more uporabiti 146. člen ZOFVI, ki določa, da učitelji v osnovni in glasbeni šoli, v gimnaziji in v poklicni, strokovni ter tehniški srednji šoli in vzgojitelji v domu za učence ter dijaškem domu, ki so izpolnjevali z zakonom določene pogoje za opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela v osnovni in glasbeni šoli, zavodu za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, gimnaziji in v poklicni, strokovni in tehniški srednji šoli ter v dijaškem domu, lahko opravljajo vzgojno-izobraževalno delo tudi po uveljavitvi tega zakona. Navedena določba pomeni, da lahko opravljajo vzgojno-izobraževalno delo vse osebe, navedene v 1. odstavku 146. člena ZOFVI, ki so bile ob uveljavitvi zakona zaposlene v vzgoji in izobraževanju in so zato imele tudi ustrezno izobrazbo.

Sodišče pritrjuje tožbenim ugovorom, da je tožnica izpolnjevala pogoje, določene v 146. členu ZOFVI, s čimer si je pridobila tudi pravico do opravljanja dela razredne učiteljice, ki ji je za nazaj, zgolj zato, ker je za določen čas prekinila delo v vzgoji in izobraževanju, ni mogoče odvzeti.

Ker je sodišče spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora zato, ker je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja, je tožbi ugodilo ter izpodbijani upravni akt odpravilo po določbi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) in zadevo vrnilo toženi stranki na podlagi določbe 2. odstavka 60. člena ZUS v ponoven postopek, pri katerem je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča.