Administrative court dismisses claim for extra compensation months as victim status period is fixed by law.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Obdobje, za katerega se priznava odškodnina po ZSPOZ je enako obdobju, za katerega ima upravičenec priznan status žrtve vojnega nasilja. Status žrtve vojnega nasilja pa je mogoč samo za čas od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945, izven tega obdobja pa ne.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožnici, glede na njen priznan status žrtve vojnega nasilja in s tem status upravičenca do odškodnine po 6. členu Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/2001 in 111/2001 - v nadaljevanju ZSPOZ), določilo odškodnino v višini 1.050.000 SIT, pri čemer se odškodnina izplača v dveh obrokih in sicer prvi obrok v višini 150.000 SIT v roku 30 dni po pravnomočnosti odločbe, drugi obrok v višini 150.000 SIT v dvanajstih mesecih po plačilu prvega obroka, preostali del odškodnine v višini 750.000 SIT pa se izplača z izročitvijo 750 obveznic RS, izdanih na podlagi 14. člena ZSPOZ v istem roku kot prvi obrok odškodnine, s preknjižbo na registrski račun prejemnice pri Klirinško depotni družbi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bil sedanji tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja in ji zato pripada odškodnina v ugotovljeni višini 1.050.000 SIT in sicer po 2. točki 1. alinee 1. odstavka 10. člena ZSPOZ za čas trajanja 42 mesecev v višini 25.000 SIT za mesec pretrpljenega nasilja.

Tožnica v tožbi navaja, da ji je bila z izpodbijano odločbo priznana odškodnina za samo 42 mesecev, kar pa ni pravilno. Odločbo o priznanem statusu žrtve vojnega nasilja je prejela med prvimi in sprva le za 42 mesecev, po njeni pritožbi pa ji je bilo pripravljeno na 45 mesecev. Iz potrdila o statusu žrtve vojnega nasilja izhaja, da ji je priznan status od 7. 11. 1941 do 15. 8. 1945, enako tudi iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 3. 6. 1972 in odločbe Upravne enote A z dne 7. 8. 1996. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe oziroma njeno popravo za dodatne 3 mesece odškodnine.

Tožena stranka je poslala upravni spis, v odgovoru na tožbo pa sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Z Zakonom o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja se določa način zagotavljanja sredstev za plačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja za negmotno škodo, ter vrste in višine odškodnin, ki se izplačujejo po tem zakonu (1. člen ZSPOZ). Na podlagi določb 10. člena ZSPOZ se višino odškodnine določi glede na vrsto nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa (1. alinea 1. odstavka 10. člena ZSPOZ) ter glede na čas trajanja izgona, begunstva, internacije, deportacije, bivanja v taborišču, zapora, nasilnega odvzema otrok staršem, prisilne mobilizacije v obdobju, določenem z Zakonom o žrtvah vojnega nasilja (2. alinea 1. odstavka 10. člena ZSPOZ). Tožnici je bil priznan status žrtve vojnega nasilja - izgnanke za čas od 7. 11. 1941 pa do 15. 5. 1945. Čas od 7. 11. 1941 pa do povratka v domovino dne 15. 8. 1945 pa se je tožnici upošteval kot podlaga za priznanje pokojninske dobe. Obdobje, za katerega se priznava odškodnina po ZSPOZ je enako obdobju, za katerega ima upravičenec priznan status žrtve vojnega nasilja. Po določbah Zakona o žrtvah vojnega nasilje je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena ZZVN oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile, poslale v taborišče, zapor, na prisilno delo ali internacijo ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem in nasilno odvzeta staršem. Status žrtve vojnega nasilja je torej mogoč samo za čas od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945, izven tega obdobja pa ne. Glede na prej navedeno, da je obdobje, za katerega se priznava odškodnina po ZSPOZ enako obdobju, za katerega ima upravičenec priznan status žrtve vojnega nasilja in glede na to, da ima tožnica priznan status izgnanke za čas od 7. 11. 1941 do 15. 5. 1945, je po presoji sodišča izpodbijana odločba tožene stranke, s katero je bila tožnici priznana odškodnina za čas 42 mesecev v višini 25.000 SIT za mesec pretrpljenega nasilja (2. točka 1. alinee 1. odstavka 10. člena ZSPOZ), pravilna.

Glede na navedeno in ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit, je tožbo, na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - v nadaljevanju ZUS), kot neutemeljeno zavrnilo.