sodba U 900/2000 · Upravno sodišče Republike Slovenije

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj, sedaj Ministrstva za ekonomske odnose z dne 21. 4. 2000 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

[JEDRO]

Tožena stranka se sicer sklicuje na 10. člen ZIS, vendar se v svoji obrazložitvi ni opredelila do tega, ali tožnik prireja klasično igro na srečo in se pri tem, če že šteje, da tožnik prireja klasično igro na srečo, ni opredelila za kakšno vrsto klasične igre na srečo gre pri tožniku, ko organizira TV kviz. Kolikor bo tožena stranka zaključila katero (klasično) igro na srečo prireja tožnik, bo lahko ugotovila ali si je tožnik za takšen kviz dolžan pridobiti dovoljenje ali ne.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Tržnega inšpektorata RS, Enota A z dne 3. 3. 2000, nato pa prepovedala tožniku prirejanje iger na srečo z zbiranjem vplačil preko komercialne telefonske linije, ker si tožnik ni pridobil predpisanega dovoljenja. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je oprla svojo odločitev na 2. člen Zakona o igrah na srečo (Uradni list RS, št. 27/95, v nadaljevanju ZIS), dopolnila pa je tudi ugotovitveni postopek tako, da je tožnika pozvala k predložitvi ustreznih dokazil. Navaja, da tožnik prireja kviz, ki je sestavljen iz dveh faz, v prvi fazi kandidat pokliče komercialno telefonsko številko in odgovori na 10 zastavljenih vprašanj.

Tožena stranka ugotavlja, da je bil nespremenjen sklop vprašanj na odzivniku na voljo 7 dni. Navaja, da gre za vprašanja po sistemu A, B, C in D in je možno ugibanje glede odgovora in s tem naključen pravilen odgovor. Možni odgovori so ponovljeni večkrat in to dotlej, dokler se tekmovalec ne oglasi. Po napačnem odgovoru odzivnik to takoj sporoči in je telefonski kviz zaključen. Če želi kandidat slišati naslednje vprašanje, mora ponovno poklicati navedeno komercialno telefonsko linijo, tako lahko sodeluje ponovno brez omejitev in si s tem poveča možnost, da je izžreban.

Vsi, ki pravilno odgovarjajo na zastavljena vprašanja, sodelujejo v računalniškem žrebanju. Prvih deset kandidatov, ki se najbolj približa pravilnemu odgovoru, sodeluje v studijskem kvizu. Tožena stranka navaja, da zbiranje vplačil preko komercialne telefonske linije ni dejavnost, pač pa je dejavnost prirejanja iger na srečo. Nadalje še navaja, da morajo udeleženci plačati določeni znesek Telekomu Slovenije in takšen račun je treba razlikovati od telefonske naročnine ali pa od obveznega prispevka nacionalni RTV, ki je določen z zakonom.

Tožena stranka pa ugotavlja, da gre za zbiranje sredstev preko komercialne telefonske linije, kjer je minuta pogovora skoraj 38-krat dražja od pogovora po navadni telefonski liniji. Tožena stranka navaja, da je bistveno, da morajo udeleženci plačati določen znesek, pri tem pa je izid igre izključno ali pretežno odvisen od naključja, kakor to določa 2. člen ZIS. Nadalje tožena stranka navaja, da lahko kandidat pokliče večkrat in odgovori na vprašanja ter si s tem poveča možnost, da je izžreban za sodelovanje pri studijskem kvizu.

Iz tega je razvidno, da je izpolnjen element enakih možnosti pri igrah na srečo. Tožena stranka tudi zavrača pritožbeno trditev, da izid igre ni izključno ali pretežno odvisen od naključja ali kakšnega negotovega dogodka, temveč izključno ali pretežno od znanja udeležencev. Tožena stranka pri tem navaja, da je treba izbrati pravilen odgovor izmed štirih možnih, pri tem pa lahko udeleženec pokliče večkrat in ni mogoče dobiti treh ali štirih kandidatov, ki dejansko sodelujejo na kvizu brez žrebanja ali drugega negotovega dogodka.

Vprašanja so enaka vse dni, ko so na razpolago za prijavo za posamezno oddajo, vprašanja je mogoče postopoma posneti in si iz razpoložljivih virov pripraviti odgovore, nato pa ponovno poklicati omenjeno komercialno telefonsko številko in pravilno odgovoriti na vprašanja. Dejansko znanje tako nima nobenega pomena pri kvalificiranju kandidatov. Prav tako tožena stranka navaja, da gre v tej igri za žrebanje tistih udeležencev, ki so odgovorili pravilno na postavljena vprašanja preko telefonskega odzivnika. Dejstvo, da je bil posamezen udeleženec izžreban za sodelovanje pri nagradnem kvizu, še ne pomeni izida igre.

Tožena stranka poudarja, da na podlagi 4. člena ZIS so dobitki pri igrah na srečo lahko tudi v pravicah. Dobitek, to je pravica do sodelovanja pri nagradnem kvizu z lahkimi vprašanji in ponujenim pravilnim odgovorom izmed štirih možnih ter možnostjo odstopa od nadaljnjega odgovarjanja kadarkoli med nagradnim kvizom in ob zadržanju pridobljenega denarja, je torej odvisen od naključja. Tožena stranka navaja, da so izpolnjeni vsi elementi, ki jih za igre na srečo določa 2. člen ZIS. Nadalje še navaja, da verjetnost, da je udeleženec izžreban, se s povečanim številom klicev zmanjšuje oziroma posameznik povečuje svojo možnost, da bo izžreban, če se je večkrat kvalificiral.

V konkretni igri gre za žrebanje tistih udeležencev, ki so odgovorili pravilno na prvi sklop vprašanj in gre za tipično naključje. Pogoj za udeležbo je klicna komercialna telefonska linija 090 in pomeni edino možnost za sodelovanje v igri. To pomeni, da mora udeleženec za pridobitev možnosti sodelovanja na nagradnem kvizu plačati denarni znesek, ki je cena telefonskega kviza. Prireditelj sprejema vplačila od udeležencev, nato pa njihovo število z negotovimi dogodki zreducira tako, da je nastop pri nagradnem kvizu odvisen zgolj od naključja.

Tožnik pa si ni pridobil zakonsko predpisanega dovoljenja za prirejanje iger na srečo.

Tožnik v tožbi navaja, da je izrek odločbe tožene stranke poleg odprave prvostopenjskega akta prepis določb ZIS, ki prepoveduje prirejanje iger na srečo brez dovoljenja pristojnega organa. Tožniku je tako naloženo, da spoštuje zakon in zato je izrek abstrakten. Navaja, da bi moral biti izrek določen, ker bi tožnik moral vedeti kaj in kdaj naj stori ter kaj naj dopusti ali opusti, da bo zadoščeno izvršilnemu naslovu oziroma da ne bo kršil upravnega akta. Tožniku tako ni jasno ali je dejansko prirejal nedovoljeno igro na srečo ali ne, ali lahko prične ponovno uporabljati telefonsko linijo za nabor tekmovalcev v kvizu ali ne ter ali bo v takšnem primeru kršil odločbo tožene stranke ali ne. Tožena stranka tudi ni odločila o pritožbenih razlogih tožnika, tožnik pa ni nikoli prirejal nedovoljenih iger na srečo in jih ne namerava tudi v bodoče. Tožnik predlaga, da se njegovi pritožbi zoper odločbo prve stopnje v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je ugotovitev, da je tožnik prirejal igre na srečo podrobno obrazložena v njeni odločbi, navaja, da prirejanje iger na srečo brez predpisanega dovoljenja nasprotuje javni koristi. ZIS določa tudi dajatve iz naslova prirejanje iger na srečo in njihovo namembnost. Država pa je prepustila prirejanje trajnih klasičnih iger na srečo le dvema delniškima družbama, ki sta v smislu plačila za dodelitev koncesij dolžni državi oziroma na njeno zahtevo Fundaciji za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij ter Fundaciji za financiranje športnih organizacij nakazovati koncesijsko dajatev. Vsakdo, ki poseže na to področje v nasprotju s predpisi, napada javni interes financiranja teh organizacij. Podani so vsi bistveni elementi za igro na srečo v skladu z 2. členom ZIS, zato ni dvoma, da je tožnik prirejal igro na srečo z zbiranjem vplačil preko telefonske linije. Tožena stranka predlaga, da se tožba zavrne.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, je prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov in navedb v tožbi izhaja, da tožnik prireja TV kviz. Iz upravnih spisov tudi izhaja, da kviz poteka tako, da kandidat pokliče komercialno telefonsko številko in odgovori na 10 zastavljenih vprašanj. Vsakemu vprašanju sledijo štirje možni odgovori, izmed katerih kandidat izbere pravilnega. V tem kvizu lahko kandidat sodeluje ponovno brez omejitev. Tekmovalci, ki pravilno odgovorijo na zastavljena vprašanja, sodelujejo v računalniškem žrebanju, prvih 10 pa sodeluje v studijskem kvizu.

Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na Zakon o igrah na srečo (ZIS) in sicer na določilo 2., 10. in 30. člena. Citirani zakon v 2. členu določa kaj so po tem zakonu igre na srečo in pri tem določa le temeljne elemente igre na srečo. Vendar zakon v naslednjih določbah loči med prirejanjem klasičnih iger na srečo (10. člen ZIS in dalje) ter med prirejanjem posebnih iger na srečo (53. člen in dalje). Tožena stranka se sicer sklicuje na 10. člen ZIS, vendar se v svoji obrazložitvi ni opredelila do tega ali tožnik prireja klasično igro na srečo in se pri tem, če že šteje, da tožnik prireja klasično igro na srečo, ni opredelila za kakšno vrsto klasične igre na srečo gre pri tožniku, ko organizira TV kviz. Tožena stranka se prav tako ni opredelila do posameznih določb ZIS, ki določajo kdo so udeleženci klasične igre na srečo (11. člen ZIS), prav tako tudi ne do določbe, kdo je lahko prireditelj (13. člen ZIS) in glede samih pravil klasičnih iger na srečo; pravila morajo zlasti vsebovati kar določa 21. člen ZIS. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi sicer oprla na določilo 10. člena ZIS, vendar ni navedla katero igro na srečo prireja tožnik, sklicevanje tožene stranke na 2. člen ZIS in ugotavljanje temeljnih elementov igre na srečo, pa po presoji sodišča ni dovolj, ker odločbe tožene stranke ni mogoče preizkusiti v njenih bistvenih delih.

Sam potek prirejanja TV kviza med strankama ni sporen, zato je potrebno v ponovljenem postopku ugotoviti katero (klasično) igro na srečo prireja tožnik po določilih ZIS. V kolikor bo tožena stranka zaključila katero (klasično) igro na srečo prireja tožnik, bo lahko ugotovila ali si je tožnik za takšen kviz dolžan pridobiti dovoljenje ali ne. Ker po oceni sodišča niso bila ugotovljena vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločitev, je sodišče tožbi ugodilo. Sodišče je tožbi ugodi na podlagi 2. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00). Upoštevaje določbe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 119/00, v nadaljevanju ZVRS-c) je sodišče zadevo vrnilo Ministrstvu za gospodarstvo, ki je prevzelo delovno področje dosedanjega Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj.