Neighbor cannot be party in administrative procedure for licensing business activity compliance. Dismissed.
Legislator summary
AI generatedThe court dismissed the plaintiff's lawsuit seeking to reinstate an administrative procedure regarding the compliance of a hospitality business with legal requirements. The plaintiff, acting as a neighbor, argued that the business failed to meet conditions for operating a bar, while the defendant contended that relevant laws do not require neighbor consent. The court ruled that the plaintiff lacks standing because the legal basis for this specific compliance procedure differs from building permit processes where neighbors are parties.
Legislator headnote
AI generatedZakon o upravnem sporu (ZUS); Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP); A neighbor cannot be a party in an administrative procedure concerning the verification of conditions for operating a hospitality business, as the statutory basis for such procedures does not require neighbor consent.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrne.
[JEDRO]
Tožnik kot sosed ne more biti stranka v postopku izdaje odločbe o izpolnjevanju z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti.
[OBRAZLOŽITEV]
Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika in AA proti sklepu Upravne enote A, Izpostava B z dne 27. 11. 2001. Organ prve stopnje je predlog tožnika za obnovo postopka zavrgel, ker ga ni podala upravičena oseba. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da tožnik predlaga obnovo v postopku ugotavljanja izpolnjevanja z zakonom določenih pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti. Tožena stranka poudarja, da sta materialna predpisa, ki sta podlaga za izdajo takšne odločbe Zakon o gospodarskih družbah in Zakon o gostinstvu, po katerih se ne zahteva soglasja sosedov. Tožnik kot sosed ima lastnost stranke v postopkih izdaje lokacijskih, gradbenih in uporabnih dovoljenj, ne more biti pa stranka v postopku izdaje odločbe o izpolnjevanju z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti in zato tudi ne more predlagati obnove postopka. Pri tem se tožena stranka sklicuje na 261. in 267. člen Zakona o splošnem upravnem postopku. Organ prve stopnje je ravnal pravilno, ko je na podlagi 2. odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku predlog tožnika zavrgel, ker predloga ni podala upravičena oseba.
Tožnik v tožbi navaja, da se ne more strinjati s tem, da družba AAA d.o.o. opravlja gostinsko dejavnost na lokaciji K 101/e v prostorih, ki so v lasti BB in CC. Meni, da je upravičen za vložitev predloga za obnovo postopka v zadevi, ki se nanaša na izpolnjevanje pogojev družbe AAA d.o.o. za opravljanje gostinske dejavnosti. V zvezi z objektom, v katerem se opravlja gostinska dejavnosti, je bila po uradni dolžnosti uvedena obnova postopka v zvezi z gradbenim dovoljenjem in v zvezi z uporabnim dovoljenjem. Meni, da dokler je postopek glede gradbenega in uporabnega dovoljenja v teku, niso izpolnjeni pogoji, da se v spornem objektu opravlja gostinska dejavnost. Prepričan je, da je upravičen predlagati obnovo postopka. Predlaga, da se tožbi ugodi in odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da meni, da je njena odločba pravilna in se sklicuje na razloge, podane v odločbi. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.
Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.
Tožba ni utemeljena.
Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik vložil predlog za obnovo postopka. Upravni organ je z ugotovitveno odločbo z dne 27. 10. 1999 ugotovil, da družba AAA d.o.o. izpolnjuje vse pogoje za opravljanje dejavnosti in sedež družbe na naslovu K 101/e, A, s predmetom poslovanja: točenje pijač in napitkov v točilnicah in dnevnih barih.
Tudi po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke, da se v upravnem postopku o izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti preverja ali so izpolnjeni pogoji po Zakonu o gospodarskih družbah in Zakonu o gostinstvu. Tožena stranka je zato pravilno zaključila, da materialni predpisi, ki so podlaga za izdajo odločbe o izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti, ne zahtevajo soglasja sosedov.
Organ prve stopnje je pravilno postopal, ko je odločil na podlagi 1. in 2. odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP). Organ prve stopnje preizkusil ali je predlog za obnovo postopka podala upravičena oseba in ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje v tem upravnem postopku kriterijev po 1. in 2. odstavku 43. člena ZUP, na kar opozarja tudi tožena stranka v svoji obrazložitvi.
Tožnik v tožbi veže svoj pravni interes v postopku izpolnjevanja z zakonom določenih pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti na to, da ima lastnost stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za objekt, v katerem opravlja družba AAA d.o.o. svojo dejavnost. Tožena stranka je pravilno odgovorila na to pritožbeno navedbo in se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge tožene stranke v izpodbijani odločbi (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu; Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Tožena stranka pravilno poudarja, da materialni predpisi, ki so podlaga za izdajo odločbe o izpolnjevanju določenih pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti ne zahtevajo soglasja sosedov. Ker je pravna podlaga za izdajo odločbe o izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti druga kot v postopkih izdaje lokacijskih, gradbenih in uporabnih dovoljenj, ni mogoče sprejeti stališča tožnika, ker ima status stranke oziroma status stranskega udeleženca v teh postopkih, da se to razširi tudi na postopek o izpolnjevanju določenih pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti. Ker takšno tožnikovo stališče nima opore v materialnih predpisih, je tožena stranka odločala pravilno in zakonito in je sodišče tožnikovo tožbo zavrnilo.
Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta tožene stranke pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.