Supreme Court dismisses appeal; hunting participants are not objectively liable to each other but only subjectively liable.

1. Ugotovi se umik revizije toženke.

2. Reviziji toženca se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v razmerju do toženca in se v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

[JEDRO]

Za škodo, ki nastane med lovom, lovska družina ne odgovarja za lovca, ki je obstrelil drugega lovca, po določbah odgovornosti delodajalcev oziroma drugih oseb za škodo pri delu ali v zvezi z delom. Sami udeleženci lova ne odgovarjajo med seboj objektivno.

[OBRAZLOŽITEV]

V tej odškodninski pravdi zaradi škode, ki jo je tožnik pretrpel kot udeleženec lova 4.1.1987, ki ga je organizirala toženka kot lovska družina in ko ga je toženec kot udeleženec lova ustrelil v stegnenico, je sodišče prve stopnje izdalo delno sodbo, s katero je toženko obsodilo na plačilo 14.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi, v presežku tožbeni zahtevek v zvezi z nepremoženjsko škodo zavrnilo in tožbeni zahtevek zoper toženca v celoti zavrnilo. Slednjo odločitev je utemeljilo s tem, da bi bila podana toženčeva odškodninska odgovornost le, če bi toženec dejanje storil namenoma, s pravnomočno kazensko sodbo pa je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja, storjenega iz malomarnosti.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi proti tej sodbi in jo je spremenilo tako, da toženec solidarno odgovarja tožniku za škodo, ki jo je pretrpel na omenjenem lovu. Na toženkino pritožbo pa je sodbo delno razveljavilo glede temelja odgovornosti tožencev nad 70 % (da se ugotovi morebitna tožnikova sokrivda) in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Delno pa je sodbo spremenilo tako, da je odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znižalo z 8.000.000,00 SIT na 6.000.000,00 SIT in tako obema tožencema naložilo, naj plačata tožniku solidarno 8.400.000,00 SIT odškodnine. Kar zadeva toženčevo odgovornost je zavzelo stališče, da tudi ta odgovarja objektivno, ker škoda izvira iz nevarne stvari (uporabe strelnega orožja), ki je njegova last in ki jo je on upravljal (174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Tako oba toženca odgovarjata tožniku solidarno (206. člen ZOR).

Proti tej odločbi v celoti je vložil revizijo toženec. Uveljavlja revizijska razloga po 13. točki 2. odstavka 354. člena in po 3. točki 385. člena (mišljena je 3. točka 1. odstavka tega člena) ZPP/77 in predlaga, naj vrhovno sodišče sodbo in sklep razveljavi. Višjemu sodišču očita, da je spregledalo, da je bil toženec na lovu šele lovski pripravnik, ki mora imeti mentorja, ta pa (bil je celo lovec gost) ga je preprosto zapustil in pustil samega. Gre za objektivno odgovorno ravnanje toženke, pri čemer je potrebno uporabiti analogijo kot pri delovnih organizacijah. Zanj odgovarja toženka, ki je opustila kontrolo nad njegovim sodelovanjem v lovu. Razlogi sodbe so v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami in dokazi. Toženec ne odgovarja objektivno, saj zanj odgovarja toženka.

Revizijo je vložila tudi toženka, ki pa jo je z vlogo z dne 12.4.1999 umaknila, "ker je med pravdnima strankama prišlo do izvensodne poravnave".

Na vročeni reviziji tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njiju ni izjavilo.

Toženčeva revizija je utemeljena, toženkina pa umaknjena.

Po 399. členu v zvezi z 2. odstavkom 349. člena ZPP/77 lahko stranka umakne že vloženo revizijo, dokler revizijsko sodišče ne izda o njej odločbe. Ker gre, kar zadeva toženkino revizijo, za takšen primer, je moralo sodišče ugotoviti umik revizije.

Toženčeva revizija ne pojasni, kateri razlogi sodbe naj bi bili v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami in dokazi, kar naj bi povzročilo, da je sodba "pomanjkljiva". Če naj bi uspel z uvodoma navedenim revizijskim razlogom po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77, bi pač moral določno navesti, za katera nasprotja naj bi šlo, ne pa da jih samo omeni in ne pojasni, v čem so podani. Revizijsko sodišče namreč preizkusi pravnomočno sodbo le v mejah navedenih razlogov (1. odstavek 386. člena ZPP/77). Če pa skuša revident uvrstiti po njegovem mnenju zmotno materialnopravno sklepanje pritožbenega sodišča med procesne kršitve, nima prav. Procesna kršitev torej ni podana, tudi ne tista, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP/77).

V materialnopravnem pogledu se ni mogoče strinjati z revidentovim stališčem, da zanj odgovarja toženka. Po zakonu o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Uradni list RS, št. 25/76 in 29/86) je lovska družina samoupravna organizacija občanov, ki se prostovoljno združujejo zaradi varstva, gojitve in lova divjadi, upravljanja lovišč ter zaradi drugih, z lovstvom povezanih dejavnosti (1. odstavek 57. člena). Za poslovanje lovskih družin se uporabljajo predpisi o društvih (2. odstavek omenjenega člena). Ne v času obravnavanega dogodka veljavni Zakon o društvih (Uradni list SRS, št. 12/74 in 42/88) ne zdaj veljavni Zakon o društvih (Uradni list RS, št. 60/95) pa za člane društev ne vsebujeta nobenih določb, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o podobnosti članskega in delovnega razmerja. Pri samem lovu gre za športno-rekreacijsko dejavnost, ki je tudi smiselno ni mogoče enačiti z aktivnostjo, ki pomeni delo ali je v zvezi z delom v smislu ZOR. Lovska družina ni delodajalec in razmerje med njo in članom ni razmerje delodajalec - delavec. Ne gre za subordinacijo, član ne prejema plače ipd. Tako tudi med samimi člani lovske družine ne more iti za razmerje, kakršno je med delavci. Zato ne pridejo v poštev v takšnih primerih, kot je obravnavani, določbe o odgovornosti organizacij združenega dela oziroma delodajalcev (170. člen ZOR) ali odgovornosti drugih oseb za škodo pri delu ali v zvezi z delom (171. člen ZOR). Analogije z razmerji v delovnih organizacijah, za kar se zavzema revident, torej ni mogoče uporabiti. Potemtakem tudi ne zakonske določbe iz 2.

odstavka 170. člena ZOR, da bi lovec odgovarjal le, če bi škodo povzročil namenoma.

Prav pa ima revizija v stališču, da toženec ne odgovarja objektivno v razmerju do drugega lovca. Slej ko prej je lov nevarna dejavnost in strelno orožje, ki se pri tem uporablja, nevarna stvar, za škodo pa, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo oziroma nevarno stvarjo se šteje, da izvira iz te dejavnosti in stvari (173. člen ZOR) in za takšno škodo odgovarja tisti, ki se s takšno dejavnostjo ukvarja oziroma imetnik nevarne stvari (174. člen ZOR). Pravkar povedano pa velja le v razmerju do tretjih oseb oziroma njihovega premoženja, torej tistih, ki se ne udeležujejo lova. Med samimi udeleženci lova pa ne gre za odgovornost po načelu vzročnosti, se pravi za objektivno odgovornost. Lovci se z orožjem, torej nevarno stvarjo, iz različnih pobud prostovoljno podajajo v lov, ki pomeni dejavnost s povečano nevarnostjo, vendar se zavedajo okoliščin takšne povečane nevarnosti in tako tudi prostovoljno pristajajo na običajno večje tveganje zaradi uporabe strelnega orožja. Pri tem seveda pričakujejo, da se bodo ravnali po predpisih in pravilih tako drugi udeleženci lova, kakor tudi lovska družina kot njegova organizatorica. Če pa le pride do kakšne napake in s tem škode, pa je potrebno ugotoviti, ali so udeleženci povzročitelji škode ravnali krivdno ali ne. Ali drugače povedano udeleženci lova naj ne uživajo varstva, ki ga nudi institut objektivne odgovornosti in kakršnega imajo tretji - neudeleženci, ki pač z lovom nimajo nič opraviti. Med udeleženci lova velja torej načelo subjektivne odgovornosti. Gre potemtakem za podoben položaj kot med udeleženci prometa, ki so imetniki premikajočih se motornih vozil kot nevarnih stvari in ki odgovarjajo med seboj po krivdnem načelu ali po pravičnosti (1., 2. in 3. odstavek 178. člena ZOR), nasproti tretjim pa objektivno (4. odstavek 178. člena in 174. člen ZOR).

Pritožbeno sodišče po povedanem materialnega prava, kar zadeva revidentovo odgovornost, ni pravilno uporabilo in zato zadeve tudi ni preizkusilo z vidika revidentove morebitne krivdne (ne)odgovornosti in tako tudi ni preizkusilo prvostopne sodbe z vidika vseh dejanskih okoliščin, pomembnih za odločitev o subjektivni odgovornosti. To je narekovalo razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje v razmerju do revidenta in vrnitev zadeve temu sodišču (2. odstavek 395. člena ZPP/77), da bo zadevo vnovič pretehtalo z opisanega materialnopravnega izhodišča.