Administrative court dismisses lawsuit where new use permit is required for changing business purpose without location permit.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Novo uporabno dovoljenje je kot podlaga za ugotavljanje pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti potrebno vedno, kadar nameravana vrsta gostinske dejavnosti zahteva takšno spremembo namembnosti objekta, za katero zakon zahteva izdajo lokacijskega in posledično gradbenega dovoljenja.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, izpostava B z dne 28.11.1996, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke za izdajo odločbe o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti kavarne. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je po določbah 8. člena Zakona o gostinstvu (Ur. list RS, št. 1/95, 40/99 in 36/00, v nadaljevanju: ZGos) podlaga za ugotavljanje pogojev za opravljanje dejavnosti v gostinskih obratih uporabno dovoljenje, ki ga izda pristojna enota upravne enote na podlagi predpisov o urejanju prostora v skladu z namembnostjo objekta oziroma poslovnega prostora.

Tožeča stranka je z opravljenimi gradbenimi posegi sicer preuredila poslovni prostor tako, da ustreza predpisanim pogojem, vendar pa ti posegi ne temeljijo na ustreznih dovoljenjih pristojnih organov. Iz predložene dokumentacije nedvoumno izhaja, da uporabno dovoljenje za kakršnokoli gostinsko dejavnost v predmetnih poslovnih prostorih nikoli ni bilo izdano. Zato je pravilna odločitev prvostopenjskega organa, ki je na podlagi določb 3. odstavka 137. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list SFRJ št. 47/86, v nadaljevanju ZUP/86), ki je bil tedaj v uporabi, zahtevo zavrnil.

Zoper tako odločitev je tožeča stranka vložila tožbo. V njej uvodoma navaja, da se z adaptacijskimi deli ni bistveno poseglo v zmogljivosti objekta in lokacijskega dovoljenja zato ni bilo potrebno pridobiti. Uporabno dovoljenje je bilo v konkretnem primeru izdano in s tem je zadoščeno določbam ZGos, ki v zvezi z gostinsko dejavnostjo ne loči posameznih podzvrsti. Nadalje tožeča stranka navaja, da se pridobi uporabno dovoljenje za objekt le enkrat, termin razširitev dejavnosti pa se uporablja za različne podzvrsti gostinskih dejavnosti.

V prostore je tožeča stranka posegla na podlagi veljavnih dovoljenj, Zavod za varstvo pri delu je v konkretni zadevi izdal pozitivno soglasje in ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za opravljanje gostinske dejavnosti, objekt pa je imel uporabno dovoljenje. Na podlagi navedenega bi morala biti izdana pozitivna odločba. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in ob tem navedla, da je napadena odločba zakonita ter da v celoti vztraja pri razlogih, navedenih v obrazložitvi odločbe. Zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v postopku ni prijavil.

Tožba ni utemeljena. ZGos v 4. členu med drugim določa, da se gostinska dejavnost lahko opravlja v gostinskih obratih, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Osnovni pogoj, ki mora biti glede na določbe 8. člena ZGos pri tem izpolnjen, je veljavno uporabno dovoljenje za gostinski obrat, ki ga izda pristojni organ v skladu z namembnostjo objekta. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je bilo za konkretni objekt izdano uporabno dovoljenje z dne 12.4.1972, kar med strankama tudi ni sporno. Iz izreka citiranega dovoljenja izhaja, da se dovoljuje uporaba novozgrajenega avtomatskega kegljišča, kar pomeni, da uporabno dovoljenje ni bilo izdano za gostinski obrat.

Stališče tožeče stranke, da predmetno uporabno dovoljenje v konkretnem primeru velja tudi za gostinski obrat kavarne, po presoji sodišča ni sprejemljivo. V konkretnem primeru gre namreč za spremembo predmeta poslovanja oz. namembnosti objekta iz avtomatskega kegljišča v kavarno, za kar pa je potrebno pridobiti ustrezno lokacijsko in gradbeno dovoljenje ter nato po opravljenem tehničnem pregledu še uporabno dovoljenje. Določbe 50. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. list SRS št. 18/84 in nasl. v nadaljevanju:

ZUN), ki se glede na čas odločanja o zahtevku uporablja kot veljavni materialni predpis, namreč določajo, da je lokacijsko dovoljenje potrebno pridobiti za posege v prostor, ki trajno spreminjajo njegovo namensko rabo, bivalne in delovne pogoje okolice, ekološko ravnovesje v naravi ali krajinske značilnosti. Sprememba namembnosti iz kegljišča v kavarno pa zagotovo predstavlja tako spremembo. Pomeni namreč drugačno rabo objekta, predstavlja pa tudi vpliv na bivalne pogoje okolice (npr. s povečano glasnostjo, drugačnim obratovalnim časom in podobno).

Te spremembe je zato potrebno v postopku pridobitve lokacijskega dovoljenja na novo ovrednotiti, pri izdaji gradbenega dovoljenja pa tudi zagotoviti upoštevanje minimalnih standardov, ki jih ZGos in Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih in o minimalnem obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti (Ur. list RS, št. 88/2000) predvidevata za to vrsto gostinskih obratov, nato pa v postopku izdaje uporabnega dovoljenja ugotoviti, ali je izvedba objekta v skladu s projektom in predhodno izdanimi dovoljenji. Tožeče stranka v tožbi neutemeljeno zatrjuje, da v konkretnem primeru zadostuje odločba o priglasitvi del (odločba Občine B z dne 30.6.1994), ter da druga dovoljenja zato niso potrebna.

Glede na določbe 51. člena ZUN se izda odločba o priglasitvi del takrat, kadar se s posegom ne spreminja zunanjost, zmogljivost, velikost in namen objekta. Tožeča stranka je na podlagi navedene odločbe nedvomno imela dovoljenje za določene posege v objekt, vendar pa na podlagi odločbe o priglasitvi del že smiselno ni mogoče doseči spremembe namembnosti objekta, saj se priglašeni poseg dovoli ravno pod pogojem, da se namen objekta z njim ne bo spremenil. Enako izhaja tudi iz izreka navedene odločbe, saj so bila dovoljena zgolj nekatera vzdrževalna dela (zamenjava sanitarnih elementov, keramičnih oblog, obnova vodovodne in elektro napeljave...), izrecno pa je določeno, da se s priglašenimi deli ne sme spremeniti namembnost objekta (4. točka izreka).

Nadalje sodišče tudi ni moglo slediti tožbenemu ugovoru, da se uporabno dovoljenje izda enkrat za vselej objektu in da za spremenjeno dejavnost v objektu ni potrebno novo uporabno dovoljenje. Novo uporabno dovoljenje je namreč potrebno vedno, kadar nameravana sprememba namembnosti zahteva izdajo novega lokacijskega, posledično pa tudi gradbenega dovoljenja. Da gre v spornem primeru za takšno spremembo namembnosti, pa je sodišče ugotovilo že zgoraj. Tožeča stranka v tožbi tudi napačno navaja, da je Zavod za varstvo pri delu ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za opravljanje gostinske dejavnosti.

Za odločanje o tem, ali so izpolnjeni pogoji za opravljanje gostinske dejavnosti, je pristojen upravni organ. Kot je razvidno iz strokovnega mnenja z dne 5.8.1996, je Zavod za varstvo pri delu v konkretni zadevi ugotavljal le, ali so izpolnjeni minimalnimi sanitarno-zdravstveni pogoji, ki se nanašajo na poslovni prostor, opremo in naprave (v skladu z 4. tč. 9. člena ZGos) in njegovo pozitivno mnenje velja le v tem obsegu. Nikakor pa ni mogoče zaključiti, da so s tem izpolnjeni tudi ostali pogoji, ki jih ZGos predvideva za izdajo zahtevane odločbe.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da spremembe in dopolnitve Zakona o gostinstvu dopuščajo opravljanje dejavnosti tudi tistim, ki uporabnega dovoljenja nimajo, pa sodišče pripominja, da se določba 24.a člena ZGos, na katero se ta tožbeni ugovor očitno nanaša, uporabi le v tistih primerih, ko je bila že izdana odločba o tem, da so izpolnjeni pogoji za opravljanje določene gostinske dejavnosti. V konkretnem primeru pa odločba, v kateri bi bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za opravljanje gostinske dejavnosti kavarne, nikoli ni bila izdana.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da so tožbeni ugovori v celoti neutemeljeni, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97 in 65/97).