Administrative court dismisses tax debt collection appeal when debtor fails to comply with enforceable garnishment order.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Prvostopna odločba temelji na 56. členu ZDavP, ki določa, da se v primeru, če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu, s katerim je odrejena prisilna izterjava, dolg izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero dolžnikovemu dolžniku naloži, da na davčni račun plača zarubljeno terjatev. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo presojala izpolnjevanje pogojev iz 56. člena ZDavP in ob tem ugotovila, da je sklep o prisilni izterjavi postal izvršljiv, čemur tožnik niti ne nasprotuje. Ko pa sklep o prisilni izterjavi postane izvršljiv, so izpolnjeni pogoji za uporabo 56. člena ZDavP. Glede na navedeno je po presoji sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je zavrnila ugovor tožnika zoper prvostopno odločbo. Tudi po presoji sodišča tožnik s svojimi pritožbenimi razlogi, ki jih ponavlja v tožbi, v tem postopku ne more uspeti, saj gre za ugovore, ki jih lahko uveljavlja le zoper akt, izdan na podlagi 55. člena ZDavP.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo z dne 10. 12. 2001 je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A z dne 24. 8. 2001 v zvezi s sklepom Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A z dne 10. 10. 2001 (s katerim je prvostopni organ dopolnil obrazložitev odločbe z dne 24. 8. 2001), s katero je bilo tožniku kot dolžnikovemu dolžniku naloženo, da na davčni račun plača znesek v višini 188.513.088,51 SIT.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 53. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98 in 108/99, v nadaljevanju: ZDavP), na podlagi katere se s sklepom o prisilni izterjavi iz terjatev dolžnika dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davčnega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na davčni račun. Po določbi 55. člena ZDavP lahko dolžnikov dolžnik proti sklepu o prisilni izterjavi v osmih dneh ugovarja. V primeru, da dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu, s katerim je odrejena prisilna izterjava in ne vloži ugovora v roku, se skladno z določbo 56. člena ZDavP dolg izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero naloži dolžnikovemu dolžniku, da na davčni račun plača zarubljeno terjatev. Prvostopni organ je s sklepom o prisilni izterjavi z dne 22. 11. 2000 zoper davčnega dolžnika AA iz A uvedel prisilno izterjavo neporavnanih obveznosti v višini 93,145.255,80 SIT, zakonitih zamudnih obresti v višini 190.151.356,36 SIT in stroškov sklepa o prisilni izterjavi v višini 4.000,00 SIT iz terjatev dolžnika, ki jih ima do tožnika kot dolžnikovega dolžnika. Tožnik je zoper navedeni sklep ugovarjal, vendar je bil ugovor zavrnjen, tako da je sklep postal izvršljiv. Ker se tožnik ni ravnal po sklepu o prisilni izterjavi, je prvostopni organ izdal odločbo, s katero je tožniku naložil plačilo terjatve. Razlogov, ki jih tožnik navaja v pritožbi v tem postopku ni mogoče učinkovito uveljavljati, saj je bilo glede tega že odločeno v postopku na podlagi ugovora zoper sklep in zato ugotavljanje višine terjatve ni predmet tega postopka.

Tožnik se z odločbo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo. Tožnik do dolžnika AA nima obveznosti v takem obsegu, kot navaja davčni organ, saj je že poravnal glavnice po pogodbah o dolgoročnem posojilu, kar pomeni, da je terjatev, ki jo upnik še ima, precej nižja. Poleg tega del terjatve sploh še ni dospel. V določbi 53. člena ZDavP je določeno, da se lahko s sklepom o prisilni izterjavi iz terjatev dolžnika zarubi dolžniku terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika, do višine njegovega davčnega dolga, po določbi 55. člena pa lahko dolžnikov dolžnik ugovarja, da dolg še ni dospel. Če dolg ni dospel, terjatev ne obstaja, zato pridejo v tem delu v poštev izključno določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj ni z ničemer mogoče posegati v načelo avtonomije pogodbene volje strank, ki ga določa 10. člen ZOR. Vsakršno drugačno ravnanje davčnega urada pomeni samovoljo in samovoljno razlago predpisov. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Dne 30. 5. 2002 je z vlogo svojo udeležbo v tem postopku prijavilo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Iz upravnih spisov izhaja, da je prvostopni davčni organ dne 8. 3. 2001 izdal sklep, s katerim je bila odrejena prisilna izterjava z rubežem terjatve, ki jo ima davčni dolžnik AA iz A do tožnika. ZDavP v 56. členu, na katerem temelji prvostopna odločba, določa, da se v primeru, če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu, s katerim je odrejena prisilna izterjava, dolg izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero dolžnikovemu dolžniku naloži, da na davčni račun plača zarubljeno terjatev. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo presojala izpolnjevanje pogojev iz 56. člena ZDavP in ob tem ugotovila, da je sklep o prisilni izterjavi postal izvršljiv, čemur tožnik niti ne nasprotuje. Ko pa sklep o prisilni izterjavi postane izvršljiv, so izpolnjeni pogoji za uporabo 56. člena ZDavP. Glede na navedeno je po presoji sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je zavrnila ugovor tožnika zoper prvostopno odločbo. Tudi po presoji sodišča tožnik s svojimi pritožbenimi razlogi, ki jih ponavlja v tožbi v tem postopku ne more uspeti, saj gre za ugovore, ki jih lahko uveljavlja le zoper akt, izdan na podlagi 55. člena ZDavP.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zaradi česar je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu