Administrative court dismisses appeal against promotion decision due to lack of reasoning and incorrect legal application.

1. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za šolstvo, znanost in šport RS z dne 22.11.2001 se odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Predlog za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

[JEDRO]

Pravilnik o napredovanju zaposlenih v nazive iz leta 1996 je že v 1. odstavku 1. člena določal, da v posamezni naziv napredujejo "organizatorji izobraževanja", sprememba 1. člena Pravilnika, ki je začela veljati 7. 11. 2002, je dodala nov drugi odstavek, ki pa samo pojasnjuje izraz "organizator izobraževanja" v smislu tega Pravilnika.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo z dne 22.11.2001, v I. točki izreka odločila, da se tožniku podeli naziv mentor, v II. točki, da je naziv trajen in pridobljen z dnem 1.12.2000, v III. točki izreka, pa je v delu, ki se nanaša na napredovanje stranke v naziv mentor od 1.12.1998 do 1.12.2000 predlog zavrnila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je obrazložila, da je dne 7.11.2000 stopil v veljavo Pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive, ki je v 2. odstavku 1. člena kot upravičence do napredovanja v naziv opredelil tudi računalnikarje - organizatorje informacijskih dejavnosti. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da je tožnik v vzgoji in izobraževanju zaposlen več kot 4 leta, je uspešen pri svojem delu, je uspešno končal programe strokovnega izobraževanja, ki so skupaj ovrednoteni z več kot 4 točkami. Vse pogoje za napredovanje v naziv mentor je tožnik izpolnil z dnem, ko je stopila v veljavo sprememba 1. člena Pravilnika, zato se mu v skladu s 4. členom Pravilnika podeli naziv mentor s 1.12.2000.

V tožbi tožnik navaja, da se ne strinja z odločitvijo tožene stranka, ki je odločila, da mu pravica do naziva mentor pripada šele od 1.12.2000. Tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo, prav tako pa tudi ne obrazloži, zakaj je predlog zavrnila, zato v tem delu njene odločitve ni mogoče preizkusiti. Drugi odstavek 1. člena Pravilnika na katerega se sklicuje tožena stranka, samo pojasnjuje katere vrste strokovnih delavcev obsega pojem "organizator izobraževanja". Ta določba tožniku tako ne daje nobenih novih pravic in je do naziva mentor upravičen že od uveljavitve Pravilnika. Nadalje navaja, da je že pred vložitvijo predloga opravljal vzgojno-izobraževalno delo na Osnovni šoli AA. Od zaposlitve leta 1982 do šolskega leta 1997/98 je opravljal delo učitelja tehnične vzgoje in fizike. V šolskem letu 1997/98 je bil v skladu s pogoji razporejen na delovno mesto računalnikarja. To delo je opravljal do šolskega leta 2000/2001, odkar opravlja dela in naloge predmetnega učitelja fizike in računalnikarja. Glede na navedeno predlaga, da se tožbi ugodi ter prosi za povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe, ter navaja, da je termin organizator izobraževanja krovni pojem, ki ga 105. člen ZOFVI povzema po Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 52/94, 49/95, 34/96, 45/96, 51/98, 28/99, 39/00 in 56/01, v nadaljevanju Kolektivna pogodba) in katerega ni mogoče razlagati neodvisno od predpisov, ki urejajo področje vzgoje in izobraževanja, kot to želi tožnik, temveč le v kontekstu z njimi. Termin z razvojem zajema vedno več organizatorjev v vzgojno-izobraževalnih zavodih, kar je razvidno iz sprememb v podzakonskih aktih, ki določajo, kdo je organizator izobraževanja in posledično, kdo lahko napreduje v nazive. V skladu z 2. odstavkom 1. člena Pravilnika iz leta 2000 je jasno razvidno, da po uveljavitvi spremembe, to je dne 7.11.2000, med organizatorje sodi, in posledično lahko napreduje v nazive, tudi računalnikar - organizator informacijskih dejavnosti. Sprememba pravilnika je nastala na podlagi Spremembe in dopolnitve kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS, ki je kot organizatorje izobraževanja v 1. členu prvič opredelila tudi računalnikarje - organizatorje informacijskih dejavnosti. Iz tega je jasno razvidno, da pred spremembo Pravilnika in Kolektivne pogodbe, možnosti napredovanja v nazive v šolstvu za delavce, zaposlene na delovnem mestu računalnikarja - organizatorja informacijskih dejavnosti, ni določal noben predpis, kakor tudi ni noben predpis računalnikarja - organizatorja informacijskih dejavnosti definiral kot organizatorja izobraževanja.

V odgovoru na odgovor tožene stranke tožnik navaja, da je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na določbe kolektivne pogodbe, ki v obravnavani zadevi ni odločilen pravni akt. Zlasti nevzdržno pa je stališče tožene stranke, da je kolektivna pogodba podlaga določilom zakona, ko gre za termin "organizator izobraževanja". Pravna podlaga zahtevka tožnika je v ZOFVI v 105. členu, kjer je v 2. odstavku določeno, da je upravičen do napredovanja v naziv mentor (svetnik in svetovalec) katerikoli organizator izobraževanja, ne da bi podrobneje obrazlagal termin, ter je s tem določilom dal dovolj široko podlago za vsebinsko razlago tega termina v konkretnem primeru. Po mnenju tožnika z nobenim aktom, na katere se sklicuje tožena stranka ni mogoče ožiti in širiti krog upravičencev do napredovanja.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ni prijavil udeležbe v postopku.

K 1. točki izreka:

Tožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov je razvidno, da je med strankama sporna III. točka izreka, ki se glasi: " V delu, ki se nanaša na napredovanje stranke v naziv mentor od 1.12.1998 do 1.12.2000, se predlog zavrne." Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je dne 7.11.2000 pričel veljati Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive, ki je v 2. odstavku 1. člena kot upravičence do napredovanja v naziv opredelil tudi računalnikarje - organizatorje informacijskih dejavnosti. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da je tožnik v vzgoji in izobraževanju zaposlen več kot 4 leta, je uspešen pri svojem delu, je uspešno končal programe strokovnega izobraževanja, ki so skupaj ovrednoteni z več kot 4 točkami in je opravil različna dodatna strokovna dela iz 18. člena Pravilnika ovrednotena z več kot 4 točkami. Vse pogoje za napredovanje v naziv mentor je tako tožnik izpolnil z dnem 7.11.2000, ko je stopila v veljavo sprememba 1. člena Pravilnika, zato mu naziv v skladu s 4. členom Pravilnika pripada s 1.12.2000. Pri tem sodišče pripominja, da Pravilnik iz leta 1996 v 1. odstavku 1. člena določa, da v skladu s tem pravilnikom v posamezni naziv napredujejo učitelji, organizatorji izobraževanja (kar je v tem konkretnem primeru tožnik), svetovalni delavci, knjižničarji in predavatelji višjih šol v naziv mentor, svetovalec in svetnik. Leta 2000 je bila sprejeta sprememba Pravilnika, ki je za 1. odstavkom 1. člena dodala 2. odstavek, ki pa samo pojasnjuje oziroma podrobno obrazloži kaj pomeni izraz organizator izobraževanja v smislu tega Pravilnika. Drugi odstavek 1. člena Pravilnika se glasi: "Izraz "organizator izobraževanja" v smislu tega pravilnika pomeni organizatorja praktičnega pouka (vodja delavnic) oziroma organizatorja dela na posestvu (vodja posestva), organizatorja delovne prakse, organizatorja praktičnega usposabljanja v obratovalnicah, organizatorja praktičnega izobraževanja na višjih strokovnih šolah, vodjo oziroma organizatorja izobraževanja odraslih, računalnikarja - organizatorja informacijskih dejavnosti in organizatorja šolske prehrane." Iz teh določb je torej razvidno, da 2. odstavek 1. člena Pravilnika samo pojasnjuje izraz "organizator izobraževanja" v smislu tega pravilnika in ne pomeni, tako kot navaja tožena stranka, da je tožnik upravičen do napredovanja šele s spremembo Pravilnika, torej šele s 1.12.2000.

Sodišče pri tem še pripominja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi v obrazložitvi niti ne navede razlogov, zakaj je predlog za napredovanje v naziv zavrnila, temveč le navaja, da je tožnik upravičen do napredovanja šele s spremembo Pravilnika, ki je stopil v veljavo dne 7.11.2000. Pri tem je treba dodati, da takšne odločbe, ki ni obrazložena ni možno niti preizkusiti. Po 1. odstavku 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP) se dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotovijo z dokazi. Pristojni organ mora dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, razložiti v obrazložitvi odločbe oziroma upravnega akta. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje le na določbe Pravilnika, ki določa pogoje za napredovanje, dejstev, bistvenih za odločitev, pa ne obrazloži. Sodišče pri tem še dodaja, da tožena stranka v odgovoru na tožbo ne more pojasnjevati zakaj predlogu tožnika za napredovanje v naziv mentor ni ugodila, ker mora to obrazložiti v odločbi (obrazložitvi).

Glede na navedeno izhaja, da je v obravnavni zadevi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, izpodbijana odločba pa pomanjkljivo obrazložena, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe je sodišče tako ne more niti preizkusiti. Zato je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt na podlagi določila 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, kršena pa so bila tudi pravila postopka.

K 2. točki izreka:

Ker je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (določba 3. odstavka 23. člena ZUS), zaradi česar je sodišče zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo, ker je neutemeljen.