Supreme Court dismisses appeal upholding invalidity of land lease agreement from state property due to statutory prohibition.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the appellant's revision against the second-instance judgment, which rejected the claim to register ownership rights over land previously leased from state property. The court found the lease agreement void because it violated the statutory prohibition on transferring state-owned land to individuals without compensation, and the subsequent failure of the original arondation decision did not cure this defect. Consequently, the court ruled that the agreement could not be validated retroactively, and the appellant's arguments regarding the continued validity of the lease were unfounded.
Legislator headnote
AI generated6. člen Zakona o prometu z nepremičninami; 107. člen Zakona o obligacijskih razmerjih: A contract transferring state-owned land to an individual is void due to statutory prohibition and cannot be validated by subsequent performance or the invalidity of the underlying administrative decision.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
[JEDRO]
Posebej pa je urejen postopek za razveljavitev dokončne odločbe o arondaciji, če arondacijski upravičenec arondiranih zemljišč ne izkorišča za kmetijsko proizvodnjo (79. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih - prečiščeno besedilo Ur.l. SRS št. 17/86 in 54. člen zdaj veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih Ur.l. RS št. 59/96). Ni pa mogoče odpraviti arondacije z dogovorom, ki je sam ničen po izrečni določbi zakona.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnin parc. št... v vl. št... k.o... ter nadaljnji zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se vknjižila lastninska pravica za te nepremičnine na tožnika. Ugotovilo je, da so obravnavane nepremičnine v letu 1965 na podlagi arondacijske odločbe prešle v družbeno lastnino. Pravni prednik prve tožene stranke je z dogovorom z dne 26.9.1983 prepustil tožniku te parcele v užitek ter dovolil zemljiškoknjižni prepis na tožnika. Dogovor z dne 26.9.1983 pa je ničen, ker je 6. člen Zakona o prometu z nepremičninami pod sankcijo ničnosti prepovedoval brezplačen prenos nepremičnin iz družbene lastnine na posameznike.
Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.
Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbo druge stopnje in vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje, oziroma sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku v celoti. Navaja, da sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča do pritožbenega ugovora o tem, da glede na določbo 107. člena Zakona o obligacijskih razmerjih dogovor ni ničen, ker je bila pogodba realizirana, prepoved pa je bila manjšega pomena. Nadalje navaja, da je arondacijska odločba z dne 12.1.1963 nična, ker je naknadno odpadla zahteva arondacijskega upravičenca. Zato dogovor iz leta 1983 pomeni le odpravo stanja, nastalega z nično arondacijsko odločbo.
Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).
Revizija ni utemeljena.
Ni točen revizijski očitek, da sodba druge stopnje nima razlogov o pritožbenih navedbah, da je bila prepoved neodplačne odtujitve nepremičnine v družbeni lastnini po 6. členu Zakona o prometu z nepremičninami (Ur.l. SRS št. 19/78) manjšega pomena. Sodba druge stopnje v zvezi s tem pravilno navaja, da je šlo za varstvo družbene lastnine. Tudi po spremembah družbene in politične ureditve, ki se ji postopoma prilagaja zakonodaja, varstvo družbene lastnine ni izgubilo pomena. Nasprotno, zaradi procesa lastninjenja in zaradi nepravilnosti, do katerih je prišlo pri tem, je to varstvo ostalo enako aktualno, kot je bilo v času uzakonjenja omenjene prepovedi. Pravilen je tudi nadaljnji razlog za neveljavnost obravnavanega dogovora, namreč dejstvo, da dogovora ni potrdil pristojni javni pravobranilec. Zato ni razlogov po 107. členu zakona o obligacijskih razmerjih, da bi dotlej ničen dogovor postal veljaven, ker je nehal veljati Zakon o prometu z nepremičninami.
Neutemeljeno uveljavlja tožeča stranka tudi stališče, da je bila nična že arondacijska odločba z dne 12.1.1963 in to iz razloga, ker je naknadno odpadla zahteva arondacijskega upravičenca. To namreč po 4. točki 266. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ni razlog za ničnost odločbe. Pomembno je, ali je obstajala potrebna zahteva stranke ob uvedbi postopka (126. člen ZUP), ne pa, ali je prenehal interes predlagatelja kasneje, potem ko je bila odločba že zakonito izdana. Ničnost upravne odločbe je mogoče izreči samo v postopku, ki ga določa 267. člen ZUP. Posebej pa je urejen postopek za razveljavitev dokončne odločbe o arondaciji, če arondacijski upravičenec arondiranih zemljišč ne izkorišča za kmetijsko proizvodnjo (79. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih - prečiščeno besedilo Ur.l. SRS št. 17/86 in 54. člen zdaj veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih Ur.l. RS št. 59/96). Ni pa mogoče odpraviti arondacije z dogovorom, ki je sam ničen po izrečni določbi zakona.
Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega zakona ni podan, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).