Administrative court dismisses tax enforcement order due to missing execution title in debt list under Tax Procedure Act.

Tožbi se ugodi in se odločba Davčne uprave republike Slovenije, Glavnega urada z dne 22. 11. 2000 odpravi ter zadeva vrne temu uradu v ponovni postopek.

[JEDRO]

Iz spornega dolgovnega seznama je razvidno, da pri nekaterih vrstah obveznosti (prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevku za porodniško varstvo) izvršilnega naslova ne navaja. To pa pomeni, da seznam ni izdelan v skladu z zakonom ter da sklep o prisilni izterjavi nima (pravilnega) izvršilnega naslova kot enega svojih obveznih sestavnih delov (43. člen ZDavP). Po presoji sodišča predstavlja v skladu z zakonom izdelan dolgovni seznam predpostavko za izdajo sklepa o prisilni izterjavi. Le sklep z dolgovnim seznamom, sestavljenim kot določa zakon, namreč po mnenju sodišča predstavlja ustrezno zagotovilo, da so bile vse obveznosti, ki so predmet izterjave, predhodno ugotovljene v postopkih, v katerih so dolžniki imeli možnost zavarovati svoje pravice (oziroma so davčne obračune izdelali sami).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep o prisilni izterjavi Davčnega urada A, Izpostave B z dne 27. 6. 2000, s katerim je le-ta odločila, da se zoper tožnika opravi prisilna izterjava dolžnega zneska obveznosti s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in stroški za sklep, kot izhaja iz seznama zaostalih obveznosti, ki je sestavni del sklepa, in znaša 302.621,50 SIT, in sicer z rubežem 1/3 njegovih osebnih prejemkov, ki jih prejema pri ZPIZ, do dokončne poravnave dolga. Tožena stranka v razlogih navaja, da se tožnik pritožuje zoper odmero obveznosti iz kmetijstva, taki pritožbeni ugovori pa po prvem odstavku 46. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP) v postopku prisilne izterjave niso več mogoči. Ker pritožba ne zadrži izvršitve odločbe o odmeri davka, je odločba, s katero so bile tožniku za leto 1999 odmerjene obveznosti od kmetijstva, izvršljiva, čeprav se je tožnik pritožil ter pritožbeni postopek še ni zaključen. Na tožnikovo prošnjo za odpisa davčnega dolga pa tožena stranka odgovori, da je tako vlogo po 90. členu ZDavP treba vložiti pri davčnem uradu, kjer je davčni zavezanec vpisan v davčni register.

Tožnik v tožbi ponavlja pritožbeni ugovor, da on s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov (SKZG) ni sklenil pogodbe o najemu kmetijskih zemljišč, pač pa je bil to AA ter naj se dohodek od teh zemljišč upošteva le-temu, pa tudi dolg naj se izterja od tega. V dokaz tožbi prilaga najemno pogodbo s SKZG. Tožnik sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

Pri presoji zakonitosti sklepa o prisilni izterjavi je sodišče ugotovilo, da seznam zaostalih obveznosti kot izvršilni naslov za ta sklep, ni sestavljen v skladu z določbo 3. odstavka 44. člena ZDavP (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96 odl. US, 87/97, 35/98 odl. US, 82/98, 9/98). Po navedeni zakonski določbi mora biti v seznamu za vsako vrsto obveznosti naveden izvršilni naslov, datum izvršljivosti ter višina dolga in zamudnih obresti, po podatkih kartice dolžnika. Iz spornega dolgovnega seznama pa je razvidno, da pri nekaterih vrstah obveznosti (prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevku za porodniško varstvo) izvršilnega naslova ne navaja. To pa pomeni, da seznam ni izdelan v skladu z zakonom ter da sklep o prisilni izterjavi nima (pravilnega) izvršilnega naslova kot enega svojih obveznih sestavnih delov (43. člen ZDavP). Po presoji sodišča predstavlja v skladu z zakonom izdelan dolgovni seznam predpostavko za izdajo sklepa o prisilni izterjavi. Le sklep z dolgovnim seznamom, sestavljenim kot določa zakon, namreč po mnenju sodišča predstavlja ustrezno zagotovilo, da so bile vse obveznosti, ki so predmet izterjave, predhodno ugotovljene v postopkih, v katerih so dolžniki imeli možnost zavarovati svoje pravice (oziroma so davčne obračune izdelali sami). Da je taka razlaga pravilna, izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 46. člena ZDavP, po kateri v postopku prisilne izterjave odločb, ki se izvršujejo, ni možno (več) izpodbijati, saj taka ureditev predpostavlja, da je dolžnikom (predhodno) dana možnost izpodbijanja izvršilnih naslovov v postopkih za njihovo izdajo. Glede izvršilnih naslovov, ki jih je v dolgovni seznam treba vključiti, pa sodišče meni, da morajo le-ti biti opredeljeni v smislu 1. odstavka 44. člena ZDavP (torej kot odločbe oziroma lastni davčni obračuni dolžnikov, kadar so s predpisi predvideni).

Ker je po presoji sodišča sklep o prisilni izterjavi nezakonit, nezakonitosti pa ni odpravila že tožena stranka, je nezakonita tudi njena odločba. Zato jo je moralo sodišče, ker je šlo za kršitev zakona, po uradni dolžnosti odpraviti, čeprav sicer tožnik pravilnosti dolgovnega seznama neposredno ni ugovarjal ter v tem postopku tudi ne more z uspehom uveljavljati ugovora, da dohodka od zemljišč, za katera je pogodbo sklenil drug zakupnik, ni mogoče pri odmeri obveznosti upoštevati njemu, kajti tak ugovor je, glede na določbo prvega odstavka 46. člena ZDavP, mogoče uveljavljati v (predhodnem) postopku za izdajo odločbe o odmeri oziroma ugotovitvi obveznosti, ne pa več v postopku prisilne izterjave obveznosti.

Ker je bil po povedanem v postopku za izdajo izpodbijane odločbe zakon nepravilno uporabljen, je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka tega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.