Administrative court dismisses appeal where tax decision served to spouse constitutes valid service under tax procedure law.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Vročitev sklepa o prisilni izterjavi dolga tožniku je bila pravilno opravljena, saj je bil sklep vročen tožnikovemu odraslemu članu gospodinjstva (tožnikovi soprogi). Po presoji sodišča v zadevi ni odločilno formalno potrdilo tožnikovega prebivališča, ki ga je tožnik priložil šele k tožbi, ampak skupno gospodinjstvo ter nesporno dejstvo, da je sklep sprejela tožnikova soproga.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčni urad A, Izpostava B z dne 29. 12. 1999, s katero je prvostopni organ zavrgel pritožbo zoper sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada A, Izpostava B z dne 16. 11. 1999, kot prepozno vloženo. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sklicuje na določbo 2. odstavka 4. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98 in 108/99, v nadaljevanju ZDavP), ki je še veljala v času sporne vročitve, ki določa, da če tistega, ki mu je treba spis osebno vročiti vročevalec ne najde, lahko spis vroči tudi odraslemu članu njegovega gospodinjstva, če je ta oseba pripravljena spis prejeti in podpisati vročilnico.

S tem je vročitev opravljena. V obravnavanem primeru je bil sklep vročen tožnikovi soprogi in je vročitev opravljena pravilno in zakonito. Sklep je bil vročen 25. 11. 1999, osemdnevni zakonski rok za vložitev pritožbe je potekel 3. 12. 1999, iz podatkov v spisih pa je razvidno, da je tožnik oddal pritožbo dne 16. 12. 1999, torej po preteku zakonskega roka. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu, ker meni, da je odločitev tožene stranke nepravilna. Tožbi prilaga potrdilo Upravne enote C, Krajevni urad E, iz katerega je razvidno, da ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče na naslovu D vas št. 70 pri C od 5. 2. 1998 dalje.

Na naslovu, na katerem je tožena stranka vročala prvostopno odločbo, tožnika torej že od februarja 1998 ni več in zato ni moč uporabiti določbe 2. odstavka 4. člena ZDavP. Spis namreč ni bil vročen članu tožnikovega gospodinjstva, temveč osebi, ki je s tožnikom v sorodu, ne živi pa z njim na istem naslovu. Zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in sklep Davčnega urada A, odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena. V obravnavanem primeru gre za spor o tem, ali je bil sklep o prisilni izterjavi dolga iz osebnih prejemkov tožnika AA pravilno vročen ali ne. Sklep je bil izdan dne 16. 11. 1999 in je bil vročan zavezancu, to je dolžniku AA in izplačevalcu osebnih dohodkov, ki jih je tožnik dobival pri AAA, V. 35, A. Sporni sklep je bil dne 25. 11. 1999 vročen izplačevalcu osebnega dohodka po pooblaščencu - s priimkom A in tožniku osebno, na istem naslovu, istega dne, povratnico pa je podpisala ista oseba kot pooblaščenec pravne osebe (s priimkom A), sklep pa je sprejela tožnikova soproga, kot je tožnik navedel v svoji pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi dolga.

Kot je že pravilno ugotovila tožena stranka je v času odločanja na prvi stopnji še veljal 4. člen ZDavP, ki v 1. odstavku določa, da se odločbe in sklepi, s katerim je določen rok, ki se ne more podaljšati, morajo vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Drugi spisi se vročajo s posredno vročitvijo. Če tistega, ki mu je treba spis osebno vročiti, vročevalec ne najde, lahko spis vroči odraslemu članu njegovega gospodinjstva ali sodelavcu na delovnem mestu, če so te osebe pripravljene spis prejeti in podpisati vročilnico.

Vročevalec na vročilnico napiše ime in priimek prejemnika ter v kakšnem razmerju je z zavezancem, s tem je vročitev opravljena (2. odstavek 4. člena ZDavP). V obravnavanem primeru je torej bil sporni sklep o prisilni izterjavi dolga iz osebnih prejemkov tožniku osebno vročen na naslovu V. 35, A., sklep pa je sprejela tožnikova soproga. Vročitev je bila pravilno opravljena, saj je bil sklep vročen tožnikovemu odraslemu članu gospodinjstva (tožnikovi soprogi). Po presoji sodišča v zadevi ni odločilno formalno potrdilo tožnikovega prebivališča, ki ga je tožnik priložil šele k tožbi, ampak skupno gospodinjstvo ter nesporno dejstvo, da je sklep sprejela tožnikova soproga.

Zato je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Po taki ugotovitvi pa je tudi odločitev organa prve stopnje, da pritožbo zavrže kot prepozno, pravilna in s tem tudi odločitev tožene stranke, tožbeni ugovori pa so neutemeljeni. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).