Administrative court dismisses tax claim for interest before final decision due to administrative delay, not statute.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Tožnik zatrjuje protiustavnost določbe petega odstavka 95. člena ZDavP, po kateri pripadajo davčnemu zavezancu obresti od dneva, ko je postala odločba o odmeri dohodnine pravnomočna. Prvi odstavek 20. člena ZDavP omogoča vračilo preveč plačanega zneska dohodnine še pred dokončnostjo odločbe o odmeri dohodnine, zato davčni zavezanec praviloma prejme preveč plačani znesek takoj po izdaji in vročitvi prvostopne odločbe. Tožniku je bila izdana odločba s pravilno odmero dohodnine po več kot treh letih, vendar je to posledica dela davčnih organov, ki ne odločajo v zakonitih rokih, ne pa posledica navedene zakonske določbe. V primeru nezakonitega dela državnih organov pa ima posameznik pravico do odškodnine že po 26. členu Ustave RS.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka - takrat Glavni urad Davčne uprave RS je z izpodbijano odločbo z dne 28. 3. 2002, zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada A, Izpostave B z dne 31. 12. 2001. V odločbi se tožena stranka v zvezi z obrestmi, ki se priznavajo v primeru vračila davka, sklicuje na Zakon o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/01), ki v 5. odst. 95. člena določa, da pripadajo davčnemu zavezancu od preveč plačane dohodnine obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti, od dneva, ko je postala odločba o odmeri dohodnine pravnomočna. Ker odločba o odmeri dohodnine z dne 3. 11. 1998, ni postala pravnomočna, tožniku ne pripadajo obresti pri vračilu preveč plačane dohodnine.

Tožnik izpodbija navedeno odločbo, ker mu upravni organ ni priznal zakonitih zamudnih obresti od preveč plačanega zneska dohodnine za leto 1997. Navaja, da se z zakonsko določbo, ki priznava zamudne obresti šele od pravnomočnosti odločbe o vračilu davka, izigra davčnega zavezanca. Takšna določba je po tožnikovem mnenju sprta s pravičnostjo in enakopravnostjo vseh pred zakonom in tudi z ustavo, saj dovoljuje (kot v tožnikovem primeru), da davčni organ po več letih ugodi tožnikovi pritožbi, vendar za preveč zaračunan in plačan davek uporablja določbo, ki velja za dohodnino. To določilo priznava zamudne obresti po pravnomočnosti, pravnomočnost pa nastopi, ko so izrabljena vsa pravna sredstva, v najboljšem primeru v nekaj letih in tako davčni organ brez nadomestila poseduje neupravičeno obračunano dohodnino. Tožnik sodišču predlaga, da toženi stranki naloži v plačilo natečene zamudne obresti od glavnice v višini 112.025,57 SIT in stroške postopka, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Če pa sodišče meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, tožnik sodišču predlaga, da postopek prekine in začne postopek pred ustavnim sodiščem.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, ki so razvidni iz izpodbijane odločbe.

Dne 22.3.2003 je tožnik tožbo razširil še na odločbo tožene stranke z dne 3.3.2003, s katero je tožena stranka delno ugodila njegovi pritožbi in odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada A, Izpostave B z dne 13.2.2002 spremenila tako, da je odločila, da se tožniku vrne preveč plačani posebni prispevek za popotresno obnovo in razvoj P v znesku 729,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila in davek iz naslova dohodnine za leto 1997 v višini 108.898,00 SIT. Tožnik izpodbija tudi navedeno odločbo, ker mu niso bile priznane zamudne obresti od preveč plačanega zneska dohodnine.

Tožena stranka na razširitev tožbe ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo svojo udeležbo v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Iz listinske dokumentacije v spisu je razvidno, da je prvostopni organ dne 3. 11. 1998 izdal odločbo o odmeri dohodnine zavezancu - tožniku za leto 1997. To odločbo je tožena stranka na tožnikovo pritožbo dne 15. 10. 2001 odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu organu v nov postopek. Temu je dne 31. 12. 2001 sledila izdaja nove prvostopne odločbe, v kateri je določeno, da odmerjena oziroma obračunana akontacija dohodnine v letu 1997 znaša 1.683.426 SIT in presega odmerjeno dohodnino za 260.704 SIT ter da se zavezancu - tožniku vrne razlika med prvotno in novo odločbo v višini 108.898 SIT z obrestmi, ki začnejo teči po pravnomočnosti te odločbe. Tožnik se je zoper navedeno odločbo pritožil, saj meni, da ga je davčni organ prikrajšal za zakonite zamudne obresti od preveč plačanega zneska dohodnine, vendar je tožena stranka njegovo pritožbo z izpodbijano odločbo z dne 28. 3. 2002, zavrnila. Tožnik izpodbija tudi odločbo tožene stranke z dne 3. 3. 2003, s katero je bilo prav tako odločeno o vrnitvi davka iz naslova dohodnine za leto 1997 v višini 108.898.00 SIT.

Med strankama je sporno vprašanje, ali davčnemu zavezancu - tožniku pripadajo zakonite zamudne obresti od preveč plačanega zneska dohodnine za leto 1997 tudi za obdobje do pravnomočnosti odločbe o odmeri dohodnine. ZDavP v 95. členu normira vračilo davka davčnemu zavezancu. Po 4. odst. tega člena pripadajo davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti, od dneva plačila davka. Vendar pa navedene obresti pripadajo davčnemu zavezancu od preveč plačane dohodnine od dneva, ko je postala odločba o odmeri dohodnine pravnomočna (5. odst. 95. člena ZDavP). Tožniku je bila izdana odločba s pravilno odmero dohodnine za leto 1997 šele 31. 12. 2001, torej po več kot treh letih od prvotne odmere. Ker odmerna odločba, po kateri se ugotavlja preplačilo, še ni pravnomočna, je po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da ni podlage za obračun in plačilo obresti od preveč plačanega zneska. V zvezi s tožnikovimi zatrjevanji o protiustavnosti določbe 5. odst. 95. člena ZDavP, sodišče meni, da ni razlogov, ki bi utemeljevali vložitev zahteve za presojo ustavnosti te določbe. 1. odst. 20. člena ZDavP namreč omogoča vračilo preveč plačanega zneska dohodnine še pred dokončnostjo odločbe o odmeri dohodnine, zato davčni zavezanec praviloma prejme preveč plačani znesek takoj po izdaji in vročitvi prvostopne odločbe. V tožnikovem primeru je sicer prišlo do odstopanj, saj je bila odločba s pravilno odmero dohodnine izdana po več kot treh letih, vendar je to posledica dela davčnih organov, ki ne odločajo v zakonskih rokih, ne pa posledica navedene zakonske določbe. V primeru nezakonitega dela državnih organov pa ima posameznik pravico do odškodnine že po 26. členu Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03), ki jo lahko uveljavlja v postopku pred sodišči splošne pristojnosti.

Po navedenem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je potrebno tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrniti kot neutemeljeno.