Administrative court dismissed appeal because traffic offense judge's decision is not an administrative act subject to administrative litigation.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe administrative court dismissed the plaintiff's appeal against a traffic offense judge's decision for a driving-related violation. The plaintiff argued the decision was flawed due to incomplete fact-finding and procedural violations regarding police testimony. The court ruled that the traffic offense judge is a judicial organ exercising judicial functions, meaning the decision is a judicial act, not an administrative act, and thus falls outside the scope of administrative litigation.
Legislator headnote
AI generated1. člen ZUS; 258. člen Zakona o prekrških: Decisions by traffic offense judges are judicial acts, not administrative acts, and therefore cannot be challenged via administrative litigation.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedFull text
Tožba se zavrže.
[JEDRO]
Odločba sodnika za prekrške ni akt po 1. členu Zakona o upravnem sporu, ki se izpodbija v upravnem sporu. Odločbo izda sodnik za prekrške, ki je po položaju samostojen državni organ, ki opravlja pravosodno funkcijo. Postopek o prekršku se vodi po pravilih, ki jih določa Zakon o prekrških.
[OBRAZLOŽITEV]
Tožeča stranka je s tožbo, vloženo pri tem sodišču, izpodbijala odločbo Sodnika za prekrške v A z dne 18. 4. 2002, s katero je bila spoznana za odgovorno storitve prekrška iz točke c) četrtega odstavka 117. člena zakona o varnosti cestnega prometa, za kar ji je bila izrečena denarna kazen in stranska kazen prenehanje vozniškega dovoljenja ter naloženo plačilo stroškov postopka. Tožeča stranka je to odločbo, zoper katero je vložila pritožbo, ki jo je Senat za prekrške Republike Slovenije zavrnil z odločbo z dne 11. 2. 2003, izpodbijala zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker odločba temelji zgolj na zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti in ne upošteva razlogov, ki jih je navedla policistom, in zaradi kršitve pravil postopka, saj tožena stranka v postopku ni omogočila soočenja s policistoma. Predlagala je, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.
Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:
V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali nosilci javnih pooblastil, in o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; v nadaljevanju: ZUS). Upravni akt je dokončni posamični akt, s katerim je odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, ki je lahko stranka v upravnem postopku (prvi odstavek 3. člena ZUS). Odločba sodnika za prekrške, ki jo tožeča stranka izpodbija v upravnem sporu, pa ni akt v smislu navedenih določb.
Izpodbijano odločbo je izdal sodnik za prekrške, kateri je po položaju samostojen državni organ, ki opravlja pravosodno funkcijo (258. člen in 258.a člen Zakona o prekrških, Uradni list SRS, št. 25783, 42785, 47/87, 5/90 in Uradni list RS, št. 10/91, 13793, 66793, 35/97 73/97- odl. US, 87/97, 73/98, 31/00 in 24/01 v zvezi z 215. členom Zakona o prekrških, Uradni list RS, št. 7/03). Z odločbo o prekrških se ne odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank, pač pa o kršitvah javnega reda, in sicer o obstoju prekrška, odgovornosti storilca za prekršek in o sankciji. Postopek o prekršku se vodi po pravilih, ki jih določa Zakon o prekrških, odločba, izdana v tem postopku, pa se lahko izpodbija s pravnimi sredstvi, ki jih predpisuje ta zakon. Sodno varstvo v zvezi z odločbo o prekršku je zagotovljeno tudi pred Vrhovnim sodiščem RS (zahteva za varstvo zakonitosti).
Ker odločba sodnika za prekrške ni takšen akt, ki bi po 1. členu ZUS imela sodno varstvo v upravnem sporu, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS tožbo zavrglo.