Administrative court allows appeal against second-instance rejection of procedural renewal request due to functional incompetence.

1. Postopka v zadevah opr. št. U 1835/2002 in opr. št. U 865/2003 se združita v skupno obravnavo in odločanje in se zadeva vodi pod opr. št. U 1835/2002. 2. Tožbi zoper sklep z dne 27. 8. 2002 se ugodi, sklep se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v nadaljnji postopek. 3. Tožba zoper odločbo z dne 1. 4. 2003 se zavrne.

[JEDRO]

O predlogu za obnovo postopka odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog nanaša. To je tisti organ, ki je o zadevi meritorno odločal. Organ druge stopnje odloči meritorno, če v pritožbenem postopku odpravi prvostopno odločbo in s svojo odločbo sam reši stvar. Zahtevo po 46. členu Zakona o ustavnem sodišču lahko vloži vsakdo, ki so mu na podlagi odpravljenega podzakonskega predpisa nastale škodljive posledice. "Interpretativna odločba" ustavnega sodišča ni podlaga za vložitev te zahteve.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožena stranka je s sklepom z dne 27. 8. 2002 zavrgla predlog tožeče stranke za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 23. 10. 2002 (pravilno: 2001). Z navedeno odločbo je tožena stranka spremenila prvostopno odločbo v delu, ki se je nanašal na odločitev o denacionalizaciji podržavljene parcele št. 833 k.o. A, pritožbo glede odločitve o denacionalizaciji parc. št. 834 pa je zavrnila. Tožeča stranka je predlagala obnovo postopka v zvezi z odločitvijo o denacionalizaciji parc. št. 834 iz obnovitvenega razloga ugotovljenega novega dejstva, ki naj bi ga predstavljala odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002. Tožena stranka je pojasnila, da je s to odločbo ustavno sodišče presodilo, da določbe 3., 4., 31. in 32. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) niso v nasprotju z ustavo, če se razlagajo tako, kot je navedlo v odločbi. S tem je podalo razlago navedenih zakonskih določb, kar pa ni razlog za obnovo postopka po določbi 260. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Predlog za obnovo postopka je zavrgla, ker okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana.

Tožeča stranka v tožbi zoper gornji sklep navaja, da je bila pok. AA po zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč nacionalizirana parc. št. 834 k.o. A, po preštevilčenju parc. št. 156/1 k.o. A, ki mu je bila odvzeta iz posesti leta 1971 na podlagi zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja. Ker ta zakon ni naštet v ZDen, tožena stranka pravice do denacionalizacije te parcele ni priznala, kar je v nasprotju z odločitvijo ustavnega sodišča. Tožena stranka je odločila v nasprotju z ustavo in s tem posegla v lastninska upravičenja upravičencev do denacionalizacije, torej v pravico iz 33. člena ustave. Gre za drugačno tolmačenje ZDen, zato je po mnenju tožnice podan razlog za obnovo postopka. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zahtevi za obnovo postopka ugodi.

2. Z odločbo z dne 1. 4. 2003 je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote B, Izpostava C, z dne 16. 1. 2003, s katerim je prvostopni organ zavrgel tožničin zahtevek za spremembo 3. točke izreka svoje odločbe z dne 22. 12. 2000, s katero je zavrnil zahtevek za vrnitev parc. št. 834 vl. št. 618 k. o. A. Tožnica je zahtevek za spremembo odločbe oprla na 46. člen zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS), vendar pa prvostopni organ po ugotovitvah tožene stranke ni odločil na podlagi podzakonskega akta, ki bi ga po izdaji odločbe ustavno sodišče odpravilo, saj je to sodišče z odločbo, št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002 odločilo, kako je treba razlagati 3., 4., 31. in 32. člen ZDen in s svojo razlago le dopolnilo vrzel v zvezi z vprašanjem, kdaj so bivši lastniki nacionaliziranega stavbnega zemljišča upravičeni do denacionalizacije. Zato je po presoji tožene stranke prvostopni organ tožničino zahtevo za spremembo odločbe pravilno zavrgel.

Tožeča stranka se v tožbi zoper navedeno odločbo sklicuje na 3. člen ZDen, ki določa, da so denacionalizacijski upravičenci fizične osebe, katerim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, po nobeni določbi ZDen pa pravica do denacionalizacije ni odvisna od časa odvzema zemljišč iz posesti. ZDen je enak za vse in je enaka dejanska stanja treba obravnavati enako, upravni organi pa jih obravnavajo različno in s tem povzročajo neenak položaj upravičencev. Nedvomno gre za kršitev načela enakosti pred zakonom. V obravnavani zadevi gre za enako stanje kot pri delni odločbi z dne 3. 4. 2002, ki jo je tožena stranka odpravila in vrnila prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi ter spremeni 3. točka delne odločbe z dne 22. 12. 200 tako, da se pok. AA vrne podržavljena parc. št. 834 v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe.

3. Tožena stranka v zadevi opr. št. U 1835/ 2002 ni odgovorila na tožbo, poslala pa je upravne spise, v zadevi opr. št. U 865/2003 pa v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku z vlogo z dne 11. 6. 2003.

4. Na podlagi 41. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; v nadaljevanju ZUS) je sodišče zadevi po obeh tožbah tožeče stranke združilo v skupno obravnavo in odločanje, ker se nanašata na isto denacionalizacijsko zadevo.

5. Tožba zoper sklep z dne 27. 8. 2002 je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih uveljavlja tožnica.

Drugi odstavek 266. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02), ki je tisti postopkovni predpis, po katerem je treba predlog obravnavati (324. člen ZUP), predpisuje, da o predlogu za obnovo postopka odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog nanaša. V upravnosodni praksi se ta določba razlaga tako, da je to tisti organ, ki je o zadevi meritorno odločil, kar pomeni, da je v primeru, ko je zoper prvostopno odločbo vložena pritožba, ki je z odločbo drugostopnega organa zavržena ali zavrnjena, to prvostopni organ. Organ druge stopnje odloči meritorno le v primeru, če v pritožbenem postopku odpravi prvostopno odločbo in s svojo odločbo sam reši stvar.

Kot že tožena stranka ugotavlja v izpodbijanem sklepu, je o zahtevi za denacionalizacijo parc. št. 834 meritorno odločil prvostopni organ, saj je ona pritožbo zoper to odločitev zavrnila. Tožničinega predloga za obnovo postopka, v katerem se je sklicevala na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002, v kateri je to sodišče podalo razlago 4. člena, 9. točke 3. člena ter 31. in 32. člena ZDen, tudi ni mogoče razumeti tako, da bi se, po tožničinem mnenju podan obnovitveni razlog, nanašal izključno na odločbo o pritožbi, saj sta oba upravna organ svojo odločitev oprla na isto razlago materialnega zakona.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je o predlogu za obnovo postopka odločila tožena stranka, čeprav za to odločanje ni bila pristojna (gre za funkcionalno nepristojnost). S sprejemom take odločitve je kršila pravila postopka. Zato je sodišče moralo sklep z dne 27. 8. 2002 odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v nadaljnji postopek.

Gornjo odločitev je sodišče sprejelo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS.

6. Tožba zoper odločbo z dne 1. 4. 2003 ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka utemeljeno zavrnila pritožbo zoper prvostopni sklep o zavrženju zahteve, ki jo je tožnica vložila po 46. členu ZUstS (Uradni list RS, št. 15/94), in to utemeljila s pravilnim razlogom. Navedena določba ZUstS določa, da lahko vsakdo, ki so mu na podlagi odpravljenega podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, nastale škodljive posledice, zahteva njihovo odpravo. Tožena stranka je pravilno pojasnila, da pri odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 ne gre za odpravo podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, temveč za t.i. interpretacijsko odločbo, s katero ustavno sodišče odloči, da določena norma ni v neskladju z ustavo, če se razlaga tako, kot pojasni. Navedena odločba ustavnega sodišča tudi po presoji sodišča ne more biti podlaga za vložitev zahteve po 46. členu ZUstS.

Ker je odločba tožene stranke z dne 1. 4. 2003 pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS tožbo zoper to odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.