Appeal dismissed; eight-day deadline for eviction suit in tax seizure is not a preclusive bar on property rights.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Osemdnevni rok za vložitev izločitvene tožbe glede v davčni izvršbi zarubljenih premičnin ni prekluziven in samo zaradi njegove zamude lastnik ne izgubi pravice do sodnega varstva, ne lastninske pravice. Rok je pomemben le za nadaljnji tek izvršilnega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožeča stranka lastnica premičnin, zarubljenih dne 20.4.2001 in opredeljenih v zapisniku št. 47112-369/01-10-41-91/19, ter da zato rubež, cenitev in prodaja teh stvari ni dopustna. Sodišče prve stopnje je toženi stranki še naložilo, naj tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 929.933,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.5.2002 dalje.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožeča stranka tožbo vložila prepozno. Rok za vložitev izločitvene tožbe na podlagi 68. člena ZDavP je osem dni. Tožena stranka meni, da je odločilno, kdaj je točeča stranka prejela obvestilo družbe M. C. d.o.o., katero je tožena stranka obvestila o dolžnikovem ugovoru glede lastnine zarubljenih stvari. Zaradi ugotavljanja tega je tožena stranka predlagala opravo poizvedb pri pošti Novo mesto. Sodišče tega ni storilo niti opustitve predlaganega dokaza ni obrazložilo. Sodišče tudi ni ocenilo izpovedbe delavca tožeče stranke o dvigovanju priporočenih pošiljk. Tožbo je štelo za pravočasno le na podlagi ročnega zapisa datuma na kuverti, ki pa je ni mogoče šteti za povratnico. Da je tožeča stranka tožbo vložila prepozno, dokazuje tudi to, da tožene stranke o vložitvi tožbe ni obvestila.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, naj jo sodišče druge stopnje zavrne, in vztraja, da je tožbo vložila pravočasno.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o davčnem postopku (ZDavP, Ur. l. RS, št. 18/96) v prvem odstavku 68. člena določa, da v primeru, če dolžnik izjavi, da so zarubljene stvari last druge osebe, a za to nima dokazov, izterjevalec zarubi tudi te predmete, mora pa opozoriti drugo osebo, da lahko v osmih dneh po opozorilu vloži pri sodišču izločitveno tožbo, da bi dokazala lastništvo. Nadalje določa posledico za primer, da ta oseba v tem roku ne predloži dokaza, da je vložila tožbo pred sodiščem: postopek prisilne izterjave se nadaljuje, kakor da ni bilo pripomb. V drugem odstavku 68. člena ZDavP pa je določen učinek pravočasno vložene tožbe, ki je v tem, da se zadrži prodaja spornih zarubljenih stvari, dokler se ne konča spor.

Že jezikovno-logična razlaga besedila 68. člena ZDavP nedvomno pokaže, da spoštovanje osemdnevnega roka za vložitev tožbe ni pogoj za dosego varstva lastninske pravice in da njegova zamuda nima neposrednih materialnopravnih učinkov, temveč vpliva le na dovoljenost izvršilnih dejanj, ki sledijo rubežu. Zmotnost stališča, da je navedeni rok prekluziven, tako da po njegovem izteku lastnik zarubljenih stvari ne more več uveljavljati varstva lastninske pravice, kar bi pomenilo, da mu ta z iztekom roka preneha, sodišče druge stopnje utemeljuje še z uporabo ustavnokonformne in sistematične razlage navedene določbe. Pravica do zasebne lastnine je zagotovljena z ustavo (33. člen Ustave RS, Ur. l. RS, št. 33/91) in je omejena samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave RS). Lastninska pravica ne zastara in na podlagi določb 45. do 48. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80, s spremembami in dopolnitvami) tako lastninska pravica, ki jo ima nekdo na stvari, preneha le, če kdo drug pridobi lastninsko pravico na njej (na podlagi pravnega posla ali na izviren način na podlagi zakona), če lastnik lastninsko pravico opusti (derelikcija) ali če je stvar uničena in v drugih primerih, ki jih določa zakon. Tak drug primer predstavlja razlastitev, ki pa je glede na določbo 69. člena Ustave RS dovoljena le proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v javno korist, pod pogoji, ki jih določa zakon. V izvršilnem postopku opravljen rubež premičnin ne predstavlja nobenega od navedenih razlogov za izgubo lastninske pravice, temveč na podlagi določbe prvega odstavka 31. člena ZTLR pravica dotedanjega lastnika preneha šele, ko jo kot kupec na javni dražbi pridobi tretji. Kdaj je tožeča stranka izvedela za rubež svojih premičnin in kdaj je vložila tožbo, tako ni odločilno za njeno dovoljenost. Sodišče prve stopnje zato s tem, ko pri ugotovitvi tega dejstva ni upoštevalo vseh predlaganih in izvedenih dokazov, ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, saj mu ga sploh ne bi bilo treba ugotavljati. Sicer pa je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, ne da bi pri tem kršilo katero drugo od določb pravdnega postopka, na pravilno uporabo katerih pazi sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) po uradni dolžnosti.

Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče druge stopnje je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, saj glede na vsebino pritožbe in odgovora nanjo stroški niso bili potrebni.